Kritika / Zvezdne steze: V temo

za

Pripeljite ga živega, ne mrtvega!

V temo, novo nadaljevanje Zvezdnih stez, je ravno dovolj spektakularno, zgoščeno, nasičeno, divje in hiperaktivno, da se ne sprašujete, kako ljudje dihajo v vesolju. A po drugi strani, Zvezdne steze so tu že toliko časa, da se to nihče več ne sprašuje.

Paralelni svet, v katerem pluje Enterprise in v katerem se – živčno, sarkastično, samoironično – zapeljujeta kapitan Kirk (Chris Pine) in njegov prvi oficir, napol vulkanski Spock (Zachary Quinto), je v resnici že tako samoumeven, tako utečen in tako etabliran, da ga v očeh aficionadosov ne bi podrlo niti to, če bi se poročila, toda njun ogenj je vedno potreben za večje stvari in višje interese, v tem primeru za obračun s pobeglim Khanom (Benedict Cumberbatch), intergalaktičnim, čisto zares globalnim diabolikom, gensko spremenjenim superbitjem, zavojevalcem Starfleeta, ki ima tako neizmerno potentno in destruktivno moč, da bi mu uradne politično-generalske strukture najraje napovedale shock & awe vojno, če ne bi bila Kirk in Spock bolj Clintonova kot Busheva volilca, tako da jima bolj ustreza policijska intervencija, v kateri se lahko heroično borita za domovino, pa tudi drug za drugega.

Test lojalnosti ne potrebuje nujno mahanja z zastavo. J.J. Abrams, ki je pred nekaj leti izvedel reboot serije (kar pomeni, da jo je odpeljal novi senzibilnosti naproti), se dobro zaveda, da je uspeh Zvezdnih stez odvisen od dinamike med direktnim, nagonskim, zaletavim Kirkom in pragmatičnim, racionalnim, enigmatičnim Spockom, zato jo nabije do skrajnosti, da bi lahko po drugi strani – kljub vključitvi starih korifej serije (Scotty, dr. Bones) – šokiral, demontiral in rekalibriral kanon, ki je samo serijo in širno puristično skupnost njenih hardcore fanov držal skupaj, kar počne tako precizno, da imate občutek, da ob tem rekalibrira tudi Lucasov Imperij (vrača udarec) in Spielbergov Lov (za izgubljenim zakladom), s čimer daje jasno vedeti, katera franšiza bi nujno potrebovala reboot, ne pa le novega nadaljevanja. Test lojalnosti gre tu pač v vse smeri, navsezadnje, Abrams je že posnel hommage Spielbergu (Super 8). In ker so prišli šele do San Francisca (in ker se potovanje skozi čas umakne vizualnim tripom, znanost pa fikciji, heh), pomeni, da je do zadnje meje – do final frontier – še daleč. Beam me up, Scotty!