Rojstvo države

Slovenski teritoriji so bili do I. svetovne vojne del Avstro-Ogrske. Po I. svetovni vojni je Avstro-Ogrska razpadla. Toda takoj po zlomu Avstro-Ogrske in nastanku novih držav, recimo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov (in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev), je tudi Gabriele D’Annunzio – famozni italijanski poet (Canto novo, 1882), pisatelj (L’innocente, 1891), dramatik (Città morta, 1898), libretist (Debussy, Mascagni), scenarist (Cabiria, 1914), estet, koruptor javne morale, politik, maratonski militarist in himnični častilec vojn, veliki in večkrat odlikovani heroj I. svetovne vojne, pilot, nacionalist, poveličevalec Sile, iredentist, dekadentnež, ljubimec Eleonore Duse in mnogih žensk ter avanturist – bombastično sklenil, da bo ustanovil novo državo, državo umetnosti, državo onstran držav, državo z minimalnim teritorijem. Na Reki.

Reka, tipični talilni lonec, je imela tedaj za sabo že številne vladarje – Kelte, stari Rim, Ostrogote, Bizanc, Lombarde, Franke, Hrvate, Madžare, Habsburge. Nekaj časa je bila neodvisno mesto, edino madžarsko mednarodno pristanišče, v stalni bitki s Trstom, edinim avstrijskim mednarodnim pristaniščem. Tam sta živela Fiorello La Guardia, kasnejši župan New Yorka, in Giovanni Luppis, izumitelj torpeda, toda po I. svetovni vojni, po razpadu Avstro-Ogrske, je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala 1. decembra 1918, Reko zahtevala zase. Ker pa status Reke ni bil definiran, ker so jo začasno prepustili mednarodnim silam (francoski, britanski in ameriški vojski) in ker so se pogajanja, odločanja in taktiziranja povojne diplomacije, zbrane na pariški mirovni konferenci, vlekla, je 12. septembra 1919 uletel D’Annunzio z 2000 paravojaškimi legionarji.

Reko je pučistično osvobodil in razglasil za neodvisno državo, Reggenza italiana del Carnaro. Mednarodne sile so se umaknile, D’Annunzio pa je od Italije zahteval, naj anektira Reko. Italija tega ni smela niti mogla, zato je Reko blokirala in od pučistov zahtevala, da se vdajo. Junija 1920 je Italija prevzela nadzor nad Reko, s čimer je dala D’Annunziu vedeti, da ne podpira njegovega pučizma, toda vedno kontroverzni in karizmatični D’Annunzio, ki je bil v Italiji že itak država v državi, je vztrajal. Ni hotel stran.

Država NSK je protislovje, toda prav v tem smislu je resnica vseh držav. Tako protislovno nastajajo države! Tako protislovne so države! Država ni produkt soglasja, ampak produkt nesoglasja.

Uprl se je staremu, statičnemu, anemičnemu evropskemu redu, Reko pa skušal, kot pravi Claudia Salaris (Na praznovanju revolucije, 2002), spremeniti v univerzalno mesto, v središče sveta in futuristične revolucije, v talilni lonec kreativnosti, mladosti, individualnosti, svobode izražanja in združevanja, demokracije, igre, plesa, fešte, nočne glasbe, seksualne svobode, joge, ženske emancipacije, kozmopolitizma, internacionalizma, antiimperializma, antikolonializma, antirasizma, multikulturalizma, alternativne ekonomije, eksperimentalne duhovnosti, spontanosti, socialne pravičnosti, brezrazrednosti in umetnosti, v celostno umetnino, v avtonomno cono, v mesto življenja, v utopični duhovni otok, v umetniško rešitev socialnih problemov, v komunizem brez diktature, utopijo utopij, državo umetnosti.

Lenin je na kongresu III. internacionale oznanil: »V Italiji je en sam revolucionar – Gabriele D’Annunzio!« Sentiment je bil vzajemen.

Nastanek

Leta 1992, takoj po zlomu Jugoslavije in nastanku novih teritorialnih držav, recimo Slovenije, je tudi umetniški kolektiv NSK (Neue Slowenische Kunst), ki je bil že v času Jugoslavije – vse tja od leta 1984, od združitve Irwina, Laibacha in Gledališča Sester Scipion Nasice – država v državi, ustanovil novo državo, državo NSK, državo, ki nima svojega teritorija, državo, ki obstaja le v času, državo onstran držav, državo, ki ve, da je drugim državam čas potekel, in ki obenem ne živi v iluziji, da bo njen čas sploh kdaj prišel. Državo umetnosti – državo kot umetniški projekt, državo kot celostno umetnino. Ljudje, ki so postali državljani države NSK, so dobili potne liste, ki niso videti kot lažni potni listi. Odpirali so ambasade države NSK. In do leta 2010 je imela država NSK že precej več kot 10 tisoč državljanov.

Leta 2010 so v Berlinu – nedaleč od rajhstaga – priredili I. kongres državljanov države NSK, ki je trajal tri dni in na katerega se je zgrnilo 30 delegatov z vseh teritorijev sveta. Z ameriškega in novozelandskega, britanskega in francoskega, nigerijskega in slovenskega. Dokumentarec Čas za novo državo – Prvi kongres državljanov NSK države v času, Berlin, ki je vzletel v Kinodvoru ter ga podpisujeta skupina Irwin (del NSK) in Igor Zupe, je poročilo o drami tega kongresa, ki, kot je v Delu zapisala Jela Krečič, »daje vpogled v živ laboratorij snovanja nove države. Kaj bi napravili, če bi lahko ustanovili utopično, vizionarsko novo skupnost?« Državljanom države NSK so rekli: tu imate državo – upravljajte jo!

Kaj se zgodi, ko državo ponudijo v upravljanje državljanom? Vidimo delegate, ki meljejo, razpravljajo, polemizirajo, nametavajo predloge in rešitve ter iščejo idealni pitch, predvsem pa skušajo državo NSK definirati. Nekateri pravijo, da je večna in univerzalna, da obstaja le v času, toda nad časom. Drugi se sprašujejo: je večna ali le projektna? Je umetniški ali politični projekt? Je zunaj ali znotraj pravnega reda? Je realna? Kakšne odnose naj ima z drugimi državami – z državami, ki imajo tudi teritorije? Je morda le mikrodržava? Ne, ni.

Morala bi biti totalitarna, pravi nekdo – potrebovala bi monolitno politično strukturo, ki bi vsem državljanom zagotavljala enakost. In fanatično predajanje in posvečanje umetnosti. Spet nekdo drug terja »totalno, absolutno estetsko vizijo države«. V državi NSK je nekaj religioznega, se zazdi nekomu – kajti religija se steguje tja »onstran«, kamor se steguje tudi država NSK.

Nekdo pravi, da bi država NSK nujno potrebovala svojo obrambo, svoje obrambne sile, svojo milico, magari »ministrstvo terorja«, toda takoj se zastavi vprašanje: kdo bo napadel državo NSK? Jo je sploh mogoče napasti? Saj nima svojega teritorija. Saj je le »mentalno stanje«, le »intelektualni teritorij«. Ali lahko napadeš »mentalno stanje«? Ali lahko napadeš »intelektualni teritorij«? Ali lahko napadeš državo, ki obstaja le v času? Kot pravi neki delegat, bi z ustanovitvijo »ministrstva terorja« ustvarjali le vtis, da skušajo ljudem svoje ideje vsiljevati na silo – če so ideje dobre, se bodo že same prijele. Država NSK resda nima teritorija, ima pa trg. In očitno se zaveda njegove moči.

No, nekdo drug predlaga, da bi država NSK formirala svoje olimpijsko moštvo, s katerim bi sodelovala na olimpiadi leta 2012. Ideja se očitno ni prijela. Tako kot se ni prijela ideja o obrambnih silah države NSK. Obstajajo pa tudi skeptiki, ki pravijo, da se država NSK ni prijela, da ni več to, kar je bila, da je izgubila stik s svojimi državljani, da je zamrla, da ni več prave interakcije. Nekateri pravijo, da je čas, da se država NSK vrne k svojim koreninam, drugi pa, da je nemara čas za njeno razpustitev. Je čas za novo državo? Jo je sploh treba definirati?

Državljani-delegati-fani države NSK zvenijo protislovno, kar pa naj vas nikar ne zavede: res govorijo protislovno. In to je logično: država NSK je protislovje, toda prav v tem smislu je resnica vseh držav. Tako protislovno nastajajo države! Tako protislovne so države! Država ni produkt soglasja, ampak produkt nesoglasja. Produkt spleta protislovij – in moške vizije sveta. Žensk tudi tu tako rekoč ni na spregled.

Jasno, države potem vsa ta protislovja s svojo mitologijo in ikonografijo prikrijejo – kot da so nastale z enotno voljo ljudstva in soglasno. Resnica je še hujša: ko država nastane, obenem že tudi razpade. Slovenci – specialisti za ustanavljanje novih držav – to dobro vemo. Toda državljani države NSK nočejo lažnega soglasja, ampak hočejo ostati »gospodarji vseh možnosti«. Zato predsedujoči oznani: »Svobodna izbira poraja travme. Odsotnost svobodne izbire poraja travme. Država NSK državljanom priznava pravico do neizbire.« In zato se na koncu pojavijo trije ustanovni dokumenti – bolj filozofski, bolj pragmatični (alias »inovativni«) in tajni, o katerem pa noče nihče govoriti.

Ko država nastane, obenem že tudi razpade. Slovenci to dobro vemo. Toda državljani države NSK nočejo lažnega soglasja, ampak hočejo ostati »gospodarji vseh možnosti«.

Razpad

Gabrielle D’Annunzio, ki je hotel redefinirati kolektivno življenje, ki je verjel, da bo umetnost ljudi odrešila in revolucionirala, in ki je postal Marinettijev umetnik na oblasti, je iskal stike s separatisti in z uporniki drugod, tudi z irskim Sinn Feinom, in koval Reško ligo, alternativo Ligi narodov. Vztrajal je tudi po podpisu rapalske pogodbe (november 1920), po kateri je Reka postala neodvisna država. Še več: Italiji je napovedal vojno, tako da je sledilo italijansko bombardiranje njegovih enot.

Potem je klonil in januarja 1921 je Reko prevzela Italija. D’Annunzio je odšel, toda marca 1922 je Reka doživela fašistični puč, ki ga je kmalu zatem zatrla italijanska vojska. Ob koncu leta 1922 pa ni bilo več nobenega dvoma, da Reko čaka končna rešitev – oblast v Italiji je prevzel Benito Mussolini, duce, fašist, voditelj črnih srajc, pompozni demagog, osvoboditelj Rima, balkonski retorik. In res, dve leti kasneje so Reko in Istro priključili Italiji.

D’Annunzio je lahko le nemočno gledal, kako je Italija anektirala Reko in kako je Mussolini njegovo vizijo Reke prelevil v korporativno, fašistično Italijo, po njem pa je prevzel tudi ustavo, vzdevek duce, koncept superiornosti, kultizem, teatraličnost in pompoznost, balkonske govore, paradiranje, koreografiranje množic, retorična vprašanja, sakralizacijo države, laično religioznost, ritualno napihovanje patriotizma in rimski pozdrav. Oh, in črne srajce. Mussolini je imitiral D’Annunzia, toda njegove totalno, absolutno estetske vizije države ni priznal.

Vprašanje ni, ali bodo druge države priznale državo NSK, ampak – ali bo država NSK priznala druge države. »Država je le manifestacija kiča,« piše v tajnem ustanovnem dokumentu, o katerem noče nihče govoriti. Ko ga začne član tajne frakcije ravno brati, se dokumentarec sunkovito konča – z letalom, ki trešči v steno stavbe.

Dokumentarni film:
Čas za novo državo
Poln naslov: Čas za novo državo – Prvi kongres državljanov NSK države v času, Berlin
Scenarij: Irwin, Eda Čufer, Igor Zupe
Produkcija: Nord Cross Production, Irwin in AVA, Akademija za vizualne umetnosti