Kritika / Nekaj je v zraku

za +

Revolucija.

Nekaj je v zraku bi bil lahko film o vseslovenski vstaji in slovenskih vstajnikih, če se ne bi dogajal v Franciji, ne danes, v času kriznih revolucij, vstaj in protestov, ampak leta 1971, tri leta po veliki majski revoluciji (Après mai), tri leta po magičnem letu ’68, na katerega se skušajo prilepiti gimnazijci, Gilles (Clément Métayer), njegova punca Christine (Lola Créton) ter njuni sošolci in prijatelji, ki se prebujajo v seks, droge, rokenrol in kapitalizem.

Izdajajo anarhistični časopis, aktivistično sestankujejo in debatirajo o policijskem nasilju, ponoči grafitirajo in plakatirajo stene, svoje življenje pa skušajo uskladiti z radikalnimi parolami, vznemirjeni in prepričani, da so nekaj novega, še več, v času, ko niti umetnost ne more več postati umetnost, hočejo, da umetnost postane življenje, toda ko jih gledate, hitro ugotovite, zakaj revolucije zamrejo, saj se prav sami najbolj ustrašijo svoje lastne radikalnosti (ko nehote poškodujejo nekega varnostnika, takoj zbežijo v Italijo), v ljudska srca skušajo priti z eksperimentalno umetnostjo (s tem prepričujejo le prepričane), uživajo droge, ki jih upočasnijo (ne pa naspidirajo), filozofijo pa razglasijo za domeno moških, medtem ko ženske pošljejo v kuhinjo (razdalja do status quoja je krajša kot razdalja med kresovi revolucije), tako da revolucija – čas, ko so hoteli spremeniti svet – postaja le nekaj, na kar bodo imeli nekoč lepe spomine.

(Kinodvor)