Če v tujini ne bi bili tako zelo zadolženi in če bi pravočasno dokapitalizirali banke, bi danes lahko vodili stimulativno fiskalno politiko. Ampak mi nismo v tem položaju.

Dr. Dušan Mramor po šestih letih zapušča mesto dekana Ekonomske fakultete v Ljubljani, ostaja pa predavatelj in raziskovalec v tej ustanovi. Po novem je tudi član sveta vlade za razvoj, ki predsednici vlade Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarstvo, vendar se v tej vlogi ne namerava oglašati javno. Podpira vladne ukrepe za stabilizacijo javnih financ, od znižanja plač v javnem sektorju, dviga davkov, prodaje državnih podjetij do zapisa fiskalnega pravila v ustavo – pravi namreč, da smo se sami spravili v položaj, ko je vse to neizbežno. Ne pristaja na logiko, da bi morali najprej zagnati gospodarsko rast in šele potem uravnotežiti javne finance.

Pred tremi leti ste v intervjuju za Mladino napovedali, da bo kriza v Sloveniji imela obliko črke W. Katere so bile ključne napake v ekonomski politiki dosedanjih vlad, zaradi katerih se je ta vaša napoved uresničila?

Pri napovedi o krizi z dvojnim dnom sem izhajal iz značilnosti slovenskega gospodarstva, tako iz značilnosti naše proizvodnje in storitev kot tudi z vidika naše visoke zunanje zadolženosti. Kriza v obliki črke W izhaja iz modela, ki upošteva, kje v verigi dobaviteljev so proizvajalci posamezne države. Za tiste, ki so v tej verigi čisto spodaj, ki so torej pod poddobavitelji, kar v pretežni meri velja tudi za naše gospodarstvo, je učinek najhujši. Globina krize pa izhaja tudi iz napovedi ranljivosti slovenskega gospodarstva zaradi ogromne zadolžitve v obdobju 2005–2008. Vemo, da se je v tem obdobju zunanja bruto zadolžitev povečala za približno 160 odstotkov. To je v krizi, kjer je prišlo do kreditno finančnega krča, Slovenijo naredilo ranljivo in zato je kriza dvojnega dna še toliko izrazitejša. Prva napaka je bilo neupoštevanje tveganj, ki so sledila vstopu naše države v EU in evroobmočje. Naslednja je bila vodenje prociklične, celo populistične ekonomske politike v obdobju konjunkture. Tretja napaka pa je bila, da se zaradi političnih blokad niso sprejeli potrebni ukrepi, kar je trajalo od izbruha krize pa vse do lanskega leta. Nekaj prvih izvedenih ukrepov po začetku krize je bilo smiselnih, na primer stoodstotno jamstvo za hranilne vloge, zadolžitev države v tujini in usmerjanje teh sredstev v depozite države v banke, s čimer se je ohranjala likvidnost bank. Toda temu je sledila blokada vseh ukrepov in strukturnih reform, zaradi česar je kriza pri nas izrazitejša, okrevanje pa počasnejše kot v nekaterih drugih evropskih državah.