Samotnost praštevil je ujela nekaj, kar je v zraku sodobne družbe. Ujela je žalost, s katero je ta prežeta, in bralci so se prepoznali v njej.

Torinčan Paolo Giordano (1982), po poklicu doktor fizike, je pri šestindvajsetih letih pustil akademsko kariero fizika in se posvetil pisanju literature. Že za prvenec Samotnost praštevil je leta 2008 dobil strego, najuglednejšo italijansko literarno nagrado. Njegov roman govori o ljudeh, ki v življenju ne najdejo sreče, in v Italiji so ga prodali v več kot milijon izvodih, preveden pa je v več kakor štirideset jezikov. Giordano je minuli teden v Sloveniji predstavil svoj drugi roman, Človeško telo, ki govori o italijanskih vojakih v Afganistanu. V njem ne tematizira samo vojne, ampak je zanj roman tudi metafora za njegov vstop v odraslost, nekakšno soočenje z odgovornostjo in obveznostmi, ki jih ima, ker je priznan pisatelj. Obe deli, zanju je značilen tudi izvrsten slog, je prevedla Anita Jadrič, izdala pa Založba Mladinska knjiga.

Zapisali ste, da ste roman Samotnost praštevil napisali kot nezaveden poskus izhoda iz akademske kariere na kateri izmed uglednih univerz v ZDA. Z drugimi besedami: izogniti ste se želeli usodi svojega junaka Mattea, ki je poznal samo znanost.

Da, a bila je tudi zavestna odločitev, saj sem se skušal izogniti nestabilnemu življenju fizika, ki mora v iskanju službe vedno znova menjavati kraj bivanja. Nezavedne ravni svoje odločitve o opustitvi fizike sem se zavedel med pisanjem romana. Vse bolj sem namreč spoznaval, da me izkušnje v znanosti ne morejo ničesar naučiti o življenju. In med pisanjem sem ugotovil, da se nikoli nisem resnično naučil živeti. Če vsak dan po deset ur raziskuješ subatomske delce, se ti zdi življenje zunaj malo čudno, hkrati pa občutiš pomanjkanje pravih medčloveških odnosov. Pisanje seveda ni družabno delo, ko pa pišeš, tkeš tudi medsebojne odnose in hkrati razmišljaš, kako živiš svoje življenje.