Skrajna desnica ubija

Začudenje da, presenečenje pa sploh ne: v Franciji je ubijala skrajna desnica, tako kot ubija drugod po Evropi. Mladi Clement Meric je prejšnji teden v središču Pariza umrl pod udarci obritoglavcev. Kdo se lahko pretvarja, da je šokiran? Kdo lahko trdi, da takšnega nasilnega dejanja ni bilo mogoče napovedati? Kdo je lahko presenečen ob vse številnejših skrajnodesničarskih političnih zločinih v Franciji?

Clementov umor simbolizira širjenje fašističnega nasilja po vsej Evropi. Od skupin obritoglavcev prek »manif pour tous« do stranke Nacionalna fronta, vsa francoska skrajna desnica je sodelovala, legitimirala je in organizirala to nasilje, zato je predvsem ona odgovorna za Clementov umor. Včeraj in danes je ta politična družina bazni tabor morilcev.

Kako bi ob tem odvratnem uboju lahko kdo bil presenečen?

Dobro vemo, da je Alexandre Gabriac, vodja mladih nacionalistov, lani decembra odpotoval v Grčijo, da bi dobil navdih in zgled pri neonacistih iz Zlate zore. Organiziran antisemitizem, simbol, ki ga je navdihnila svastika, nacistični pozdrav, širjenje rasizma, zanikanje holokavsta, nostalgija po tretjem rajhu, dovoljene oblike delovanja so prepletene s prepovedanimi, kandidirajo na volitvah in hkrati surovo napadajo priseljence, in to vsak dan, sploh na atenskih ulicah.

Redno ubijajo. In potem naj bi bili presenečeni ob Clementovem umoru? Ubijajo v Atenah, ubijajo v Parizu.

Odkar so maja lani demokrati v Grčiji prišli v parlament, se je nenehno krepila evropska solidarnost z njimi, vendar so tudi neonacisti uživali vse večjo podporo, zlasti med mladimi. V Franciji je Alexandre Gabriac po tako imenovani izključitvi ohranil tesne stike z lokalno izpostavo Nacionalne fronte.

Vemo tudi, da na Madžarskem tamkajšnja garda, paravojaška milica stranke Jobbik, ki ne skriva naveze z madžarsko nacistično stranko Nyilaskeresztes Párt – Hungarista Mozgalom – ta je med drugo svetovno vojno organizirala iztrebljenje Judov in Romov –, terorizira Rome, jih pogosto prisili, da zbežijo iz države, in neredko kakšnega tudi ubije.

Francoska skrajna desnica je zaveznica Jobbika, hkrati pa tudi izhodišče za uveljavljanje evropske strategije Nacionalne fronte. Skupaj sta leta 2009 v Budimpešti ustanovila Zavezništvo evropskega nacionalnega gibanja, katerega članica je tudi Angleška obrambna liga.

Vsi se spomnimo pokola mladih socialnih demokratov na norveškem otoku Utøya poleti 2011. Že takrat so bili tarča mladi in umori so bili politični. Morilca so v fašistični blogosferi slavili kot junaka in s tem podoživeli rasistični delirij o evropski državljanski vojni, ki bi jo morali beli kristjani začeti proti muslimanom in priseljencem.

Častni predsednik Nacionalne fronte Jean-Marie Le Pen je takrat oznanil, da so za pokol krivi priseljenci, ne pa morilec, podprla ga je tudi Marine Le Pen.

V Franciji so proteste proti uzakonitvi porok homoseksualnih parov izkoristili kot priložnost za izražanje najrazličnejših oblik sovraštva. To je mobilizacija, zaradi katere je nasilje, ki se širi po državi, dobilo legitimnost in družbeno podporo, da se razširi po vsej Evropi. In ni prvič, da se demokratična javnost na to odziva premedlo. Evropska zgodovina je polna medlih odzivov na takšne uboje.