Nevtralni prostor spomina

Pri spominu na žrtve prve in še posebej druge svetovne vojne se v Sloveniji nikakor ne znamo izogniti polarizaciji. Zaradi našega zgodovinskega spomina se kot narod nagibamo k iskanju simbolov, ki bi kazali, ali gre za spomenik »našim« ali »njihovim«. Poleg tega smo, ko gre za spomenike, preveč nagnjeni h konkretnemu; raje bi videli bronastega mladeniča popolne postave, ki se herojsko upira udarcu sovraga, kot pa abstraktno formo, ki bi zahtevala premislek. Zato je izbrana zasnova spomenika, ki naj bi počastil padle in umrle vojake v slovenskih gorah, toliko prijetnejše presenečenje.

Spomenik je bil izbran na študentskem natečaju, ki ga je v sodelovanju z ljubljansko fakulteto za arhitekturo in Slovensko vojsko razpisalo Združenje vojaških gornikov Slovenije. Na natečaju je sodelovalo dvanajst skupin študentov fakultete za arhitekturo. Spomenik naj bi stal pri vojašnici Boštjana Kekca na Bohinjski Beli, ob njem pa naj bi potekali tudi protokolarni dogodki.

Skupina študentov, ki je pod mentorstvom prof. mag. Tadeja Glažarja zasnovala zmagovalni predlog, se je pri zasnovi oprla na osnoven in nesporen gradnik slovenske identitete – slovenski jezik. Svoj navdih so Ivan Zuliani, Blaž Učakar in Matej Gruden našli v pesniški zbirki Pesmi štirih avtorjev Janeza Menarta, Cirila Zlobca, Kajetana Koviča in Toneta Pavčka.

Spomenik je sestavljen iz množice vitkih kovinskih stebrov, sestavljenih iz parov palic, na katere so vgravirane posamezne pesmi iz zbirke. Do spomenika naj bi vodila z zidom ograjena pot, ki bi obiskovalcu najprej usmerila pogled, nato pa ga odprla proti spomeniku in gori Babin zob.

Zasnova spomenika in materialni predlog sama po sebi nista revolucionarna, vendar pa se, po premisleku, predlog izkaže za primernega in presenetljivo rahločutnega.

Običajno so na vojaških grobiščih postavljeni uniformirani vertikalni nagrobniki ali spominska obeležja, ki naj bi spominjali na uniformirane padle osebe. Tu pa je drugače: vsak element je individualen, drugače obrnjen in drugačne višine. Čeprav so si med seboj podobni, so različni, a vseeno tvorijo skupino. Na simbolni ravni je to mogoče brati tudi kot sporočilo: čeprav gre za vojake, je vsak od njih oseba s svojo preteklostjo in spominom. To sporočilo še nadgradi graviranje posameznih pesmi na stebre. Zbirka Pesmi štirih je izšla leta 1953 in velja za prvo pesniško zbirko sodobne slovenske književnosti, saj so se pesmi razlikovale od družabnih tem »graditeljske poezije«, ki jo je zagovarjala povojna oblast. Pesmi se tako namesto s slavljenjem nove ureditve ukvarjajo z intimo, z notranjimi občutji in razpoloženji posameznika.

Ključni element spomenika je tako slovenski jezik, ki je bil od Trubarjevih časov nosilec narodne identitete v našem prostoru. Izbrane pesmi pa niso epske, ne slavijo dosežkov ali objokujejo porazov; ukvarjajo se z doživljanjem notranjega sveta, ki ni nujno vezano na vojno. Na neki način se ukvarjajo z življenji, ki so jih ti, ki so padli v gorah, imeli zunaj svoje vojaške identitete.

Tako se izognejo politični konotaciji in se, podobno kot z jezikom na narodni ravni, z intimo na osebni ravni obrnejo na nekaj, kar nam je vsem skupno – na naše doživljanje sveta.

Obenem s postavitvijo in kompozicijo omogočajo branje spomenika v drugačni luči. Stebri so strumni vojaki, »pokončni in močni«, odhajajo na pot proti gori, ki je v ozadju. Skratka, možno ga je brati tako lirično kot epsko.

Zasnova najde ravno pravšnjo mejo med abstraktnim in konkretnim. Spomeniku uspe izraziti jasno sporočilo, obenem pa omogoča, da ga lahko vsakdo interpretira po svoje. Z oblikovanjem sporočila skozi zelo osnovne elemente, kot sta poezija in preprosta postavitev, se izogne političnim označevanjem. Mogoče lahko tudi v teh dveh smereh, bolj abstraktnem razmišljanju in gradnji na najbolj temeljnih skupnih stvareh, najdemo možnosti za oblikovanje elementov narodne identitete, ki nas bodo združevali.