Kritika / Jekleni mož

za

Biblija za začetnike.

Superman je superjunak, stripovski lik. Toda v resnici je zunajzemeljsko bitje. Rodil se je na Kriptonu. Kje leži Kripton? V zelo, zelo oddaljeni galaksiji? V paralelnem svetu? V srednjem, avatarskem svetu? V Matrici? Ne, ampak v Sveti deželi.

Superman ni le sonarodnjak Mojzesa in Jezusa Kristusa, ampak njuna sekularna verzija – okej, njuna stripovska verzija. Kako se že začne sloviti DeMillov spektakel Deset zapovedi, ekranizacija Stare zaveze? Ko faraon sklene, da je treba vse judovske novorojence pobiti, neka Judinja svojega novorojenca reši tako, da ga položi v košaro in pošlje po reki navzdol – ven pride Mojzes. Kako se začne Snyderjev Jekleni mož, novi reboot Supermana?

Ko na Kriptonu sklenejo, da je rojevanje otrok prepovedano, Jor-El (Russell Crowe) in Lara (Ayelet Zurer) svojega novorojenca rešita tako, da ga položita v košaro in pošljeta po vesoljni »reki« navzdol – na Zemljo. Ven pride Superman. In Superman, ki mu do tedaj pravijo Clark Kent (Henry Cavill), svoje nadnaravne, nadzemeljske, superjunaške moči razvije, ko dopolni 33 let, ali bolje rečeno: Clark Kent postane Superman, ko pride v Kristusova leta. Jasno: ko poleti, ponovno vstane. Superman je mučenik, ki trpi za nas. Ki je križan za nas. Ki se žrtvuje za nas. Tako kot je Jezus napol človek, napol Bog, je tudi Superman napol človek (pred »resurekcijo« opravlja proletarska, zelo realistična priložnostna dela), napol božansko zunajzemeljsko bitje, saj je vedno povsod hkrati – vse vidi, vse sliši. »Ti si znak, da nismo sami«, »poslan si bil z razlogom«, mu dopoveduje njegov krušni oče, ki ga igra Kevin Costner in ki ga je – še kot dojenčka – našel v koruznem polju, tam, kjer je v Polju sanj našel neko drugo »zunajzemeljsko«, »mučeniško« bitje. Tudi Russella Crowa, ki igra Supermanovega biološkega očeta, vidimo v njegovem naravnem okolju – v gladiatorskem outfitu. Toda Twister, ki ga doživi Smallville, Supermanov »drugi« rojstni kraj, ni nič v primerjavi z Dnevom neodvisnosti (skozi oči Pearl Harborja), ki ga doživi Amerika, ko zlonosni general Zod (Michael Shannon) sklene, da bo Zemljo prelevil v Kripton – kolateralno estetiko 11. septembra dopolnijo ameriški piloti, ki se kot islamistični kamikaze zaletavajo v invazijska plovila, in Supermanova pasijonska šviganja, ki izgledajo kot šviganja Obamovih dronov. In ko gledate tistega Supermana iz leta 1978, nimate le občutka, da živimo v povsem drugem stoletju, ampak tudi na povsem drugem planetu.