Kritika / Disclosure: Settle

+ + +

Če hočeš biti na tekočem z novostmi in razvojem elektronske plesne glasbe, potem moraš (vsaj) eno uho imeti vedno usmerjeno v Veliko Britanijo. Toliko prelomnic, kot so jih otoški elektronski producenti zabeležili od konca osemdesetih let, ko so posvojili chicaški house, detroitski techno in newyorški electro/hip-hop, ni bilo opaziti nikjer drugje.

V začetku novega tisočletja je bilo sicer mogoče govoriti o nekajletnem kriznem obdobju, toda že pet let pozneje je stvari na svoje mesto naprej postavil dubstep, nato pa še njegove različne izpeljanke. Teh je bilo v zadnjih dveh letih toliko, da se zdi, da britanska (plesna) elektronika doživlja renesanso, to pa obenem pomeni tudi večjo možnost, da morebiten nov presežek nehote uide celo poznavalcem tamkajšnjega dogajanja.

K sreči najnovejšim smernicam razmeroma uspešno in kredibilno sledijo britanski mediji, zato je bil hrup, ki so ga zagnali ob nedavnem izidu dolgometražnega prvenca dvojca Disclosure, vsekakor vreden pozornosti. Mlada naveza bratov Lawrence je nase prvič resneje opozorila šele pred dobrim letom, konec minulega leta se je zavihtela na britansko lestvico singlov, s ploščo Settle pa kmalu po izidu še na prvo mesto lestvice albumov.

Da sta Lawrenceova načrtovala naskok na mainstream, postane jasno že ob pogledu na seznam gostujočih vokalistov z obeh strani Atlantika. Ne toliko zaradi imen samih kakor preprosto zato, ker so »featuringi« trenutno pač zelo »in«. Je pa izbira sodelavcev, kot so Sam Smith, Eliza Doolittle, Jessie Ward in dvojec AlunaGeorge, kljub temu vsaj v teoriji obljubljala veliko. Kakor se je pokazalo zdaj, so bile te obljube očitno prevelike, saj razen skladb, ki so že pred izidom postale radijski hiti, plošča ne ponudi nobenega večjega presežka. Nove skladbe so pravzaprav le slabša kopija hitovskih singlov iz preteklosti, za nameček pa sta UK garage in sorodna house glasba, na katera dvojec opre svojo izraznost, plesne elektronske trende narekovala že pred dobrimi desetimi leti.

Zvočna podoba je skozi izkušnjo dubstepa, bass glasbe in soulovske elektronike sicer nekoliko posodobljena, toda še zdaleč ne upraviči medijskega (in fenovskega) poveličevanja. Zato se pojavi vtis, da mainstream s ploščo Settle prej kot kaj drugega poskuša predvsem nadomestiti tisto, kar je zamudil na prelomu tisočletja. A po drugi strani nas to po podobno napihnjenem odzivu na novo in hkrati daleč najslabšo ploščo dvojca Daft Punk niti ne bi smelo več presenetiti.

Če so bile cilj bratov Lawrence lestvice popularnosti, jima za ploščo Settle lahko le čestitamo. Če pa iščete svežo plesno elektronsko glasbo z značajem, ki nadaljuje plodno in pestro tradicijo britanske elektronike, boste morali pobrskati kje drugje. Izbire je vsekakor dovolj.