Likvidnostni čar trgovine na drobno

Zakaj je prvi mož Agrokorja Ivica Todorić lahko zbral denar za odkup 53 odstotkov deleža Mercatorja, predsednik uprave Mercatorja Toni Balažič pa ni mogel niti refinancirati kreditov? Vzrokov je več, bistveni pa je, da je Todorić v preteklosti svojemu Agrokorju zagotovil tak položaj, da se je lahko izognil težavam, v katere je zašel Balažič. Zagotovil je namreč stabilne vire kreditiranja. Ni imel opraviti s slovensko posebnostjo, da se dobra podjetja zadolžujejo pri številnih bankah, potem pa se te ne morejo dogovoriti, kako na enaki podlagi podpirati podjetje, ko to zaide že v najmanjše težave. Za svoje poslovanje potrebuje Agrokor nekaj več kot štiri milijarde evrov denarja (podatek je za leto 2011, dostopno na spletu). Kapitala ima za 23 odstotkov (Mercator 26 odstotkov), poleg tega pa kar 26 odstotkov dolgoročnih posojil (Mercator le 24 odstotkov) in le 9 odstotkov kratkoročnih posojil (Mercator 20 odstotkov). Takšno strukturo virov sredstev imajo banke načeloma rade. Zaradi tega bo Todoriću očitno uspelo zbrati denar za nakup. In pa seveda s tem, da bo v trgovinski del družbe pritegnil investicijske sklade, ki se bodo potem lahko umaknili s predvideno javno prodajo delnic. Vendar bi vse to lahko dosegel tudi Mercator, če bi izpeljal racionalizacijo poslovanja, ki bi jo banke finančno podprle.

Bistvena razlika je tudi v tem, da je Todoriću uspelo »navaditi« svoje dobavitelje, da dobijo denar šele po 200 dneh. Mercator pa je bil pri plačilih vedno zgled, ker se je Janković zavedal, da bi lahko daljši plačilni roki za njegove dobavitelje pomenili celo propad. Čar trgovine na drobno z živili je namreč ravno v tem, da za poslovanje sploh ni treba imeti ne lastnega ne izposojenega denarja. To pomeni, da trgovcu zalogo in terjatve, ki jih ima večinoma do izdajateljev kartic, »kreditirajo« dobavitelji. Ti se običajno strinjajo, da izstavljajo račune z rokom plačila od 90 pa do 180 dni. Tudi če je na računu krajši rok, ga Agrokor pogosto plača šele 180 dni po izdaji.

Iz približnega izračuna za Agrokor izhaja, da je ta celotne zaloge v vrednosti 696 milijonov evrov in terjatvami v višini 572 milijonov evrov finančno pokril z zapoznelim plačilom dobaviteljem, ki jim je dolgoval kar 1,382 milijarde evrov. Torej je ustvaril presežek denarja v višini 114 milijonov evrov! Zanimivo je, da je uspelo Mercatorju zaradi manjših zalog in terjatev v pol krajšem roku ustvariti celo večji presežek sredstev (165 mio evrov). Če bi mu uspelo pri svojih dobaviteljih doseči takšne pogoje, kot jih ima Agrokor, bi imel kar naenkrat za 640 milijonov evrov več likvidnih sredstev, z njimi pa bi z lahkoto prepričal banke, da gre za zdravo podjetje. S tem denarjem bi lahko celo sam kupil vse svoje delnice. Ja, to je Agrokorjeva velika skrita rezerva. Kot 53-odstotni lastnik bi lahko s tem pokril večino izdatka za nakup deleža. Ni slabo.

Do tega pa seveda Agrokor ni prišel kar tako. Da maloprodaja zagotavlja denar za razvoj trgovine, smo vedeli tudi pri nas. To pojasnjuje, kako je mogoče, da je recimo TUŠ zrasel praktično iz nič. Tudi večina denarja za ekspanzijo Mercatorja je iz tega vira. Delež osnovnih sredstev v Mercatorju je recimo 74 odstotkov, pri Agrokorju pa le 50 odstotkov. Problem pri takšnem financiranju razvoja nastane, če podjetje ne ustvarja dobička. V trenutku, ko podjetje izgubi zaupanje dobaviteljev, se sistem sesuje kot hiša iz kart. Dobavitelji niso več pripravljeni dobavljati blaga na »odprto«, banke ne obnavljajo več kreditov ... Začne se nekakšno preigravanje in trgovec praktično propade. Ja, to je recimo zgodba Merkurja. In Mercator zaradi slabšega vodenja ni bil daleč od tega. Zaradi tega je cena delnice le 120 evrov.

Todoriću pa je uspelo dobiti za svoja podjetja dobavitelje, ki so privolili v tako dolge roke. To zanje seveda pomeni, da dejansko dobijo realno vsaj pet odstotkov manj od zneskov na računih. Sami pa si morajo zagotoviti ali dobavitelje s podobnimi roki (kmete …) ali pa za to najete kredite.

Skoraj dvestodnevni dobavni roki so v poslovanju izjemno dolgi. Agrokor si jih je lahko zagotovil le s spretnostjo vodstva in pa prevladujočega položaja na trgu. Dobavitelji o pogojih in kako je prišlo do tega, ves čas molčijo, kajti sicer bi lahko kaj hitro ostali brez pomembnega kupca. Pogodbe velikih trgovcev vedno vsebujejo klavzule o tajnosti in posledicah njihovega razkrivanja.

Agrokor po doslej znanih podatkih ni zagotovil, da se pri Mercatorju v Sloveniji in Srbiji plačilni roki ne bi podaljšali. Lahko pa si mislite, ali bodo dobavitelji hrvaškemu delu sedanjega Mercatorja, ki se bo izgubil v Agrokorju, še naprej imeli recimo 90-dnevni rok ali se bo ta podaljšal na recimo 180 dni.

Ključno vprašanje pa je, ali bi se Zoran Janković odločil za tako veliko ekspanzijo v tujini in ali ne bi prej opazil, da gredo stvari narobe? Če mislite, da bi bil previdnejši, potem so za prodajo osebno odgovorni nadzorniki, ki so ga odstavili! Vendar za odškodninsko tožbo to ne bo zadoščalo! Prav pa bi se bilo spomniti njihovih imen (Matjaž Božič, Gorazd Čuk, Dušan Mohorko, Kristjan Sušinski, Robert Šega in Mateja Vidmar) in seveda njihovih »stricev«!