Himna po starem

Ustava določa, da je slovenska himna Zdravljica, podrobnosti pa opredeljuje zakon o grbu, zastavi in himni, ki določa, da se kot himna izvaja sedma kitica Zdravljice. Toda bolj ali manj nacionalistični in svetovnonazorsko konservativni vzgibi so razlog, da se zadnja leta primernost sedme kitice problematizira. Ustavno sodišče jim (za zdaj) ni pritrdilo.

Pobude za spremembo himne se sicer med seboj razlikujejo. Morda najbolj znana je tista, da bi se himna razširila ali celo zamenjala z drugo kitico Zdravljice, v kateri je omenjen tudi bog (… Bóg nášo nam dežélo, Bóg žívi ves slovénski svét …), ker je Slovenija utemeljena na evropski kulturi, nenadomestljiv del te pa je krščanska dediščina. Za takšno spremembo se je v preteklosti zavzela Janševa vlada, ki je po »debaklu« s himno na lanski proslavi ob dnevu državnosti (pela se je v nasprotju z zakonom) napovedala spremembo zakona. A je vlada prej padla. Kot razlog za spremembo so sicer v odgovoru na poslansko vprašanje navedli, da »pesnikov blagoslov dežele in slovenstva ne more poglabljati razdruževanj, saj evropski prostor in evropska kultura temeljita predvsem na krščanskih vrednotah, ne pa na vrednotah in simbolih ’revolucionarnega ateizma’«.

Znana je tudi pobuda, da bi se Zdravljica izvajala v celoti, ker v ustavi pač piše, da je himna Zdravljica, nič pa o kiticah ali načinu izvajanja. Marko Štrovs, državni sekretar na ministrstvu za delo v prvi Janševi vladi, je pred časom na ustavnem sodišču vložil pobudo za presojo ustavnosti zakona. Meni, da je neustaven prav zato, ker ne določa, da se Zdravljica izvaja v celoti. Čeprav je Štrovs utemeljil svoj pravni interes, češ da »je himna Slovenije himna vsakega državljana, tudi njegova«, je sodišče njegovo pobudo zavrglo zaradi odsotnosti pravnega interesa.