Kritika / Tim Parks: Pri miru sedeti nas úči!

+ + + +

Literarno delo na temo bolezen in človek.

Iz drobne banalnosti težav pri scanju, ki jo človek povzame v nekaj stavkih, je avtor napisal knjigo na 400 straneh. Ustvarjalnost iz nič je seveda tista lastnost, ki je nekoč pesnike postavila ob bok bogovom, ki so bili zmožni ustvarjati ex nihilo. Parks, ki ponoči vstaja pet- do devetkrat, da odtoči, se najprej postavi v kožo slehernika, ki tava od urologa do zdravilcev, celo vsako potovanje na kongres izkoristi za obisk pri lokalnem zdravniku. Jasno, sočasno se podučuje tudi na svetovnem spletu, kjer sledi nasvetom in zgodbam podobnih sotrpinov. Toda potem stori korak naprej, ko od ajurvedskega zdravnika sprejme namig: kaj, če se mu je telo uprlo?

Odlična pot iskanja, a kam naj krene? Avtor naredi preskok v zgodovino literarnih biografij, ko prebira biografije pesnikov, pisateljev in državnikov, iz katerih veje sklep, da je bilo prav njihovo delo vzrok telesnim mukam. Rešitev, ki se ponuja, je uničujoča: če hoče ozdraveti, bi moral opustiti to, kar ima najraje, torej pisanje. Takega samomora kajpak ne sprejme, vendar pa vseeno napravi preobrat. Namesto da bi zdravil konkretno težavo, se posveti telesu in duhu. Začne se ukvarjati z rečmi, ki jih je pred tem ignoriral. Med njimi je seveda osrednje branje, ki pa ga usmeri na fokus bizarnosti. Enkrat na Beckettovega junaka, ki računa 24 ur na dan, kolikokrat prdne, drugič na Coetzeejevega, ki naenkrat ne zmore več pisati s peresom, ampak samo še s svinčnikom.

Duhovita knjiga samoozdravljenja skozi preobrazbo samega sebe.