Novi Leviatan

Naj vas najprej opozorim, da je prišlo do napake, ko so oznanili, da je Grčija novi Čile – ko so torej rekli, da v Grčiji neoliberalci počnejo to, kar so v sedemdesetih letih počeli v Čilu. Ne, Grčija ni novi Čile, ampak novi Irak. Grčiji se dogaja to, kar se je zgodilo Iraku. V Grčiji neoliberalci počnejo to, kar so počeli v Iraku. Grčiji se je zgodil Irak. Ne le Grčiji, se razume, ampak tudi drugim evropskim državam – Španiji, Portugalski, Irski. Pa Cipru. In Sloveniji.

In ker Grčija, Španija, Portugalska, Irska, Ciper in Slovenija niso novi Čile, ampak novi Irak, lažje razumemo, zakaj Bruselj in trojka Evropsko unijo rešujeta tako, kot jo rešujeta. Ali bolje rečeno: ker Grčija, Španija, Portugalska, Irska, Ciper in Slovenija niso novi Čile, ampak novi Irak, lažje razumemo, zakaj Bruselj in trojka te dežele rešujeta z zdravili, terapijami in ukrepi, ki zdravje teh dežel le še dodatno poslabšujejo, rušijo, uničujejo.

Rečeno naravnost: Bruselj in trojka krizne dežele »rešujeta« z logiko preventivnega udarca. Kaj je logika preventivnega udarca, vemo že vse tja od začetka tega stoletja: mi udarimo njih, preden oni udarijo nas! To logiko je utemeljil in krojil George Bush, videli pa smo jo tudi v Spielbergovem Posebnem poročilu: človeka je treba likvidirati, še preden začne sam razmišljati o tem, da bi likvidiral nas. Morda o tem ne bo nikoli razmišljal, morda tega ne bi nikoli storil, toda ne moremo tvegati – treba ga je preventivno odstraniti.

Bush je morda potonil v pozabo, toda logika preventivnega udarca – temelj Busheve vojne proti terorju – je preživela. Irak in Afganistan sta doživela preventivni udarec (masivno vojaško invazijo), da ne bi »okužila« razvitega, zahodnega, civiliziranega sveta. Preventivno so ju udarili, da ne bi postala virus – da se torej »teror« ne bi razširil. Treba ju je bilo ustaviti, zamejiti, obvladati. Natanko to se je zgodilo Grčiji in ostalim kriznim deželam Evropske unije, s Slovenijo vred: treba jih je bilo preventivno udariti, da ne bi postale virus, da ne bi »okužile« razvitih, civiliziranih držav Evropske unije, da ne bi »terorja« raznesle še drugam. Grčijo so zamejili kot Irak.

Ergo: preprečiti so skušali, da bi nekaj lokalnega fatalno, katastrofalno, kataklizmično vplivalo na globalni in globalizirani, totalno povezani svet – globalne učinke lokalnega so skušali preventivno blokirati, zamejiti, zategniti. In to je le drugo ime za politiko preventivnega udarca. Tako kot je drugo ime za preventivni udarec austerity. O tem, kdo bo krizo preživel in kdo ne, kdo bo živel in kdo umrl, kdo je kriv in kdo nedolžen, kdo je prijatelj in kdo sovražnik, kdo je človek in kdo divjak, kdo je prvi svet in kdo tretji, koga čaka humanitarna katastrofa in koga ne, je odločala logika vojne proti terorju, ne pa ekonomska logika, kaj šele logika socialne države.

Ko je izbruhnila velika finančna kriza, so preventivno udarili tiste, ki s samim izbruhom finančne krize niso imeli nič. Niso udarili finančnega sektorja, ampak so udarili ljudi in države.

Politika preventivnega udarca in vojne proti terorju je temeljila na preprosti, populistični, paranoidni predpostavki: obstajajo »krizna območja« (alias »os zla«, alias »malopridne dežele«, alias »gostiteljice terorja«, alias »četrti svet«), ki ogrožajo naš – ameriški, zahodni – način življenja, zato jih je treba odločno obrzdati in neusmiljeno zamejiti, preden izbruhnejo. Morda ne bodo, toda ne moremo tvegati. Gre za usodo našega načina življenja!

Trojkina logika reševanja evropske krize in kriznih dežel Evropske unije že ves čas temelji na isti predpostavki – preprosti, populistični in paranoidni: v Evropski uniji so »krizna območja«, ki ogrožajo naš – nemški, britanski – način življenja, zato jih je treba zamejiti in obrzdati. Brez milosti. Kot bi rekli Američani – with extreme prejudice. Dobesedno: v vojni proti terorju ni nobeno prejudiciranje odveč. Tudi v vojni proti krizi ne. Kajti Grčija, Španija, Portugalska, Irska in Slovenija so natanko to: »os zla«, »malopridne dežele«, »gostiteljice terorja«, novi »četrti svet«. Ta »krizna območja« so potencialno nevarna. Ni nujno, da so res nevarna, toda ne moremo tvegati! Ker ne vemo, kaj se bo zgodilo, je bolje, da se nič ne zgodi! Fraze o tem, da so »malopridne dežele« grožnja »naši« varnosti, »našim« interesom, »naši« blaginji, »naši« svobodi ipd., dobro poznamo. To je retorika vojne proti terorju. Retorika, ki je v Iraku in Afganistanu povzročila humanitarno katastrofo. Retorika, ki je humanitarno katastrofo povzročila tudi v Grčiji. Ne, Grčija ni žrtev krize, čezmernega trošenja in lenobe, ampak Busheve protiteroristične zakonodaje. Slovenija tudi.

Cone mrtvih

Ni kaj, logika vojne proti terorju ni le preživela, ampak je hujša kot kadarkoli, pa četudi velike finančne krize ni povzročila Al Kaida. Namesto New Deala smo tako dobili preventivni udarec. Namesto ekonomike reševanja krize pa smo dobili politiko vojne proti terorju. Krizne dežele Evropske unije so podredili pravilom vojne proti terorju. Bruselj se obnaša kot Bush. Trojka se obnaša kot koalicija voljnih. Je koalicijo voljnih, ki je napadla Irak in Afganistan, zanimal iraški in afganistanski BDP? Ne. Jo je zanimala iraška in afganistanska gospodarska rast? Ne. Jo je zanimala stopnja brezposelnosti v udarjenih deželah? Ne. Je preventivni udarec Iraku in Afganistanu znižal BDP? Ja. Jima je znižal gospodarsko rast? Ja. Je povečal stopnjo brezposelnosti? Ja.

Preventivni udarec je v Iraku in Afganistanu povzročil ogromno kolateralno škodo, toda te škode ni nihče ocenjeval, še najmanj koalicija voljnih. Donald Rumsfeld, ameriški obrambni minister, je dal jasno vedeti, da civilnih žrtev ne štejejo. In natanko tako je zdaj v Grčiji in ostalih kriznih deželah Evropske unije, s Slovenijo vred: Bruselj in trojka ne štejeta kolateralne škode, ki sta jo povzročila s svojimi preventivnimi udarci. To ju ne zanima. V resnici je še huje: podatke o kolateralni škodi, ki sta jo povzročila s svojimi preventivnimi udarci, skrivata in frizirata. Tako kot jih je skrivala in – po potrebi – frizirala koalicija voljnih.

Kolateralna škoda pa je huda: drastični, brutalni varčevalni ukrepi imajo učinek in moč daisy cutterjev. Toda to, da so se na »kriznih območjih« zaradi preventivnega udarca – zaradi brutalnega varčevanja – znižali BDP, rast, zaposlenost, življenjska raven in indeks sreče, ni nič hudega ali pa nepredvidljivega: to pride s teritorijem. To je le drugo ime za sam preventivni udarec. To je le učinek preventivne zamejitve. Grčija ni več država, ampak le še območje. Španija ni več država, ampak le še območje. In tudi Slovenija ni več država, ampak le še območje. Le še »krizno območje«, obsojeno na permanentno začasnost preventivnega udarca.

Bruselj in trojka sta s svojimi preventivnimi udarci, s svojimi zamejitvenimi rezanji, sekanji in klestenji, ustvarila razmere, v katerih je lahko finančna in gospodarska kriza delovala kot teror, kot teroristični napad – ubijala je na slepo. Bruselj in trojka sta s svojimi preventivnimi udarci ustvarila razmere, v katerih je lahko kriza res postala nepredvidljiva, potemtakem razmere, v katerih je lahko kriza res dokončno postala teror. To, kar bi lahko prišlo, je huje od tega, kar je prišlo, toda tistega, kar bi lahko prišlo in kar bi se lahko zgodilo, si nismo mogli privoščiti: ne moremo tvegati! To, s čimer so se skušali ogniti terorju, ki bi lahko iz Grčije in z drugih evropskih »kriznih območij« planil v Nemčijo in druge »civilizirane« dežele, je presegel teror, ki bi lahko prek Grčije in drugih »kriznih območij« okužil »civilizirane« dežele Evropske unije. Vse so naredili, da bi bil njihov teror vreden terorja, ki ga skušajo nevtralizirati, zamejiti, obrzdati in v kali zatreti.

Toda ta novi globalni svet, v katerem so ljudje stalno izpostavljeni potencialni okužbi, potencialni negotovosti, potencialni krizi in potencialni nevarnosti, v katerem so vsi ljudje povezani in sinhronizirani in mrežni in nevarni in fluidni in amorfni in kužni, v katerem stalno konzumiranje varnosti ne jamči več nobene varnosti, v katerem od ljudi terjajo absolutno zvestobo krizi (kot svojemu novemu »naravnemu« stanju), v katerem so vsi ljudje nevarni, zmožni vsega, potencialni teroristi in potencialni virusi, v katerem si ljudje izmenjavajo le še strahove, tesnobe, paranojo in teror, v katerem ljudje živijo z apokalipso, v katerem smo vsi ground zero in v katerem je najsumljivejše in najnevarnejše življenje samo, je natanko svet, v katerem je vse mogoče. In ker je to svet, v katerem je vse mogoče, je uporaba doktrine preventivnega udarca povsem legitimna – to, kar bi se lahko zgodilo, se ne sme zgoditi. Ker nas lahko okuži. Ne vemo. Ne moremo tvegati. Zato tudi lažje razumete, zakaj je povsem legitimno celo ameriško prisluškovanje evropskemu parlamentu, evropskim vladam in Evropejcem. Ameriška Nacionalna varnostna agencija in njeni programi za prestrezanje elektronskih komunikacij so le orodje vojne proti terorju. Teroristi so očitno povsod. Tudi v evropskem parlamentu.

Je Grčija zakrivila krizo Evropske unije? Ne. Evropska unija se ji je maščevala za nekaj, kar bi lahko zakrivila. Bush je imel prav – vojna proti terorju bo permanentna. Večna.

Po novem je treba nujno preprečiti, da se ne bi zgodilo vse, kar je mogoče. Doseči je treba, da ne bi bilo nič več mogoče. Od tod tudi fraza: Ni alternative! Zato lažje razumete, zakaj kot tisto mogoče, kot alternativo, ki lahko izbruhne, stalno prikazujejo prav 11. september 2001. In da se to ne bi zgodilo, so vse politične alternative preventivno odpravljene. In odpisane. V imenu varnosti. Varnost ima prednost pred vsem – tudi pred svobodo in demokracijo. Celo pred samim življenjem. Pred življenjem, ki ga je vredno živeti. Življenje je nevarno – tako kot svoboda in demokracija. Življenje, svoboda in demokracija so le še virusi.

Toda virus po novem ni le svoboda ali demokracija ali pa življenje samo, ampak tudi nacionalna država, ki vsem tem tveganjem in grožnjam in nevarnostim novega globaliziranega sveta ni dorasla. Nacionalna država ne more več zamejevati in brzdati vseh teh tveganj, groženj in nepredvidljivosti. Nacionalna država je po eni strani nevarna (treba jo je minimalizirati, posekati, oklestiti ipd.), po drugi strani pa je le še poslušna uslužbenka neoliberalnega Leviatana, edinega, ki človeka še lahko zaščiti pred človeštvom. Vsaj tako si domišljajo neoliberalci.

In kot vidite, je ta neoliberalni Leviatan življenje postavil na svoje mesto – v krizo. Ironija je v tem, da ta neoliberalni Leviatan, ki se mu priklanja in uklanja tudi slovenska nacionalna država, dopušča le tveganja na finančnem trgu, potemtakem natanko tam, kjer se je kriza začela, vsa ostala tveganja – z življenjem vred – pa izganja, zamejuje, klesti, prepoveduje in postavlja na novo »os zla«.

Toda obstaja še hujša ironija: sam neoliberalizem – ta leviatanska pošast, ki si prilašča vse pravice posameznika (in vse atribute države, vse atribute življenja) – se namreč obnaša kot Al Kaida. Prvič, Al Kaida je ekstrateritorialna – nima svoje države. Tudi neoliberalizem je ekstrateritorialen, brez svoje države. Drugič, Al Kaida se stalno seli – izkorišča veliko mobilnost sodobnega globaliziranega sveta, globalizirane ekonomije in globaliziranih financ. Tudi neoliberalizem se stalno seli – izkorišča veliko mobilnost sodobnega globaliziranega sveta, globalizirane ekonomije in globaliziranih financ. In tretjič, Al Kaida je destruktivna in obenem avtodestruktivna. Tak pa je tudi neoliberalizem – destruktiven in obenem avtodestruktiven.

Os zla

Ker pa je 11. september ultimativna referenca (in ultimativni referenčni Dogodek), ni čudno, da krizo v Evropski uniji rešujejo z doktrino preventivnega udarca in vojne proti terorju. Brad Evans, avtor knjige Liberalni teror, opozarja, da je Busheva doktrina preventivnega udarca postala operativna logika sodobne oblasti, ki skuša z nevtraliziranjem groženj, negotovosti in nevarnosti – tega, kar se še ni zgodilo – »oblikovati neznano«, toda pri tem se zanaša na »čisto vero«, s čimer grožnje, negotovost in nevarnost sama ustvarja in proizvaja.

Kar se je lepo videlo v Iraku, pravi Evans. Koalicija voljnih je rekla, da v Iraku tabori Al Kaida. Dokazov za to ni bilo. O Al Kaidi namreč v Iraku ni bilo ne duha ne sluha. Toda: v trenutku, ko je koalicija voljnih napadla Irak, se je v tam pojavila Al Kaida. Prej je ni bilo – zdaj je bila. Se je koalicija voljnih zmotila? Je naredila napako? Ne. To, da je koalicija voljnih s svojim brutalnim vojaškim posegom sama ustvarila Al Kaido (grožnjo, negotovost, nevarnost), je dokaz, da je bil v Iraku že od samega začetka potencial za Al Kaido. Vera, da bi se nekaj lahko pojavilo, je v očeh nove politike sodobnih oblasti dokaz, da to res obstaja. In to, da je vse le stvar vere, lepo potrjuje misel Johna Graya, da je »sodobna politika le poglavje v zgodovini religije«.

Kako deluje ta sprevrnjena in opolzka logika, smo videli tudi v Grčiji. Za Grčijo so rekli, da tone v vse hujšo krizo. Uleti trojka – in res, Grčija se začne potapljati v še hujšo krizo. Razmere se poslabšajo, kriza se zaostri. Zdaj je hujša, kot je bila pred invazijo trojke. Vidite, grška kriza je vse hujša! Trojka je ustvarila še hujšo krizo, da bi lahko zanazajsko upravičila svoj brutalni poseg v Grčijo, svojo zamejitveno austerity, svoj preventivni udarec. Trojka je ravnala kot koalicija voljnih: legitimnost svojemu preventivnemu udarcu – svojemu varčevalnemu nasilju – je pridobila šele naknadno, po udarcu.

Nič drugače ni bilo pri Sloveniji. V krizo smo padli, ko smo začeli varčevati – ko smo torej sprejeli to, da smo »krizno območje« in da tonemo v vse hujšo krizo. Dobili smo direktive (varčujte! sekajte! klestite!), zaradi katerih je kriza hujša, kot je bila – in ker je kriza hujša, pomeni, da so bile direktive upravičene. Zaradi varčevanja nam ni nič boljše, toda varčevanje je dokaz, da nam gre slabo. Bi bila naša kriza tako huda, če ne bi varčevali? Trojka pravi: ne vemo, toda nismo mogli tvegati!

Odgovor na teror – na 11. september – je bilo nasilje. In tudi odgovor na izbruh krize je bilo nasilje. Ko se je zgodil 11. september, politike ni zanimalo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Vzroke za teroristični napad na Svetovni trgovinski center so preprosto izključili. Kot da jih ni. Ko je izbruhnila velika finančna kriza, politike prav tako ni zanimalo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Vzroke za izbruh finančne krize – neoliberalno politiko, dereguliranost finančnega sektorja in špekulativno povampirjenost finančnih trgov – so preprosto izključili. Kot da jih ni.

Ko se je zgodil 11. september, so preventivno udarili tiste, ki s samim 11. septembrom niso imeli nič. Recimo Irak. In ko je izbruhnila velika finančna kriza, so prav tako preventivno udarili tiste, ki s samim izbruhom finančne krize niso imeli nič. Niso udarili finančnega sektorja (»os zla«), iz katerega je prišel virus, ampak so udarili ljudi in države – ljudem in državam je bilo treba na vsak način preprečiti, da bi še trošili in »parazitsko« živeli na tuj račun. Treba jih je bilo zamejiti, stisniti, zategniti, obvladati. Kot Al Kaido.

Logika vojne proti terorju ni le preživela, ampak je hujša kot kadarkoli, pa četudi velike finančne krize ni povzročila Al Kaida. Namesto New Deala smo tako dobili preventivni udarec.

Kaj so se spraševali po 11. septembru? Tole: kako to, da tega nismo predvideli? Kako to, da tega nismo napovedali? Kako to, da na kaj takega nismo bili pripravljeni? Kako to, da se je lahko kaj takega sploh zgodilo? Kako to, da nas je lahko presenetilo kaj takega? Kdo je zatajil? Kako to, da si tega Dogodka nismo znali vsaj hipotetično predstavljati? Mar se niso natanko tega spraševali tudi po izbruhu velike finančne krize? Ker so bila vhodna vprašanja enaka, so bili enaki tudi izhodni odgovori.

Vojaški napad na Afganistan in Irak je bil maščevanje – in tudi varčevalni napad na Grčijo, Španijo, Portugalsko, Irsko in Slovenijo ima status maščevanja, križarskega pohoda. Je Grčija zakrivila krizo Evropske unije? Ne. Evropska unija se ji je maščevala za nekaj, kar bi lahko zakrivila. Bush je imel prav – vojna proti terorju bo permanentna. Večna.

Z logiko preventivnega udarca – z aplikacijo logike vojne proti terorju – sta Bruselj in trojka ustvarila začarani krog nihilizma in paranoje. Vse to, pravi Evans, kaže le, kako hiperparanoidne so sodobne neoliberalne oblasti. Toda to kaže še nekaj drugega: drugače od vstajnikov, ki so širom po Evropski uniji igrali Gandhije, Martine Luthre Kinge in Mandele, so neoliberalne oblasti povsem mirno prevzele jakobinsko, boljševiško logiko – strašno nasilje v imenu prihodnosti!

Ker je torej 11. september ultimativna referenca, lahko vedno rečejo: Vidite, kaj se zgodi, ko pustiš, da se tisto, kar je le mogoče, res udejanji! Novo zato ne pride v poštev. Že same možnosti za nastanek nečesa novega in nepredvidljivega je treba takoj minirati, zamejiti, obrzdati. Novo nas lahko okuži. Lahko se izlije. Veste, kaj pravijo: ljudi je treba zamejiti in obrzdati, da ne bi trošili več denarja, kot ga ustvarijo. Ne, v resnici je huje: ljudi je treba zamejiti in obrzdati, da ne bi trošili več svobode, kot je ustvarijo!

In rezultat poznate: to, s čimer se bojujejo proti Dogodku, ki bi nas lahko »okužil« (in ki bi se lahko zlil po nas), je večji Dogodek od samega potencialnega Dogodka (epidemije, katastrofe, terorja, revolucije ipd.), toda že to, da svet vidimo povsem drugače, kot smo ga videli pred petimi ali desetimi leti, je Dogodek, ki ga bodo težko zabrisali, izbrisali, odstranili in zamejili. Naš pogled na svet je postal vreden Dogodka.

Z logiko preventivnega udarca – s politiko drastičnega varčevanja – niso skušali preprečiti tega, kar se še ni zgodilo, ali pa tega, kar bi se lahko šele zgodilo, ampak so skušali preprečiti natanko to, kar se je že zgodilo. Zato se zgodi le še to, kar se je že zgodilo, in zato nas stalno prilagajajo katastrofam, ki se bodo šele zgodile.