Kritika / Napad na belo hišo

Puč.

Če boste padli v dvorano, v kateri vrtijo Napad na Belo hišo, boste takoj odšli, misleč, da ste to pred kratkim že videli. Ali bolje rečeno: mislili boste, da gledate Padec Olimpa, v katerem Belo hišo okupirajo teroristi.

Jasno, razbiti jih skuša nekdanji Tajni agent, ki nehote obtiči v Beli hiši, za sovražnikovo linijo. V Napadu na Belo hišo Belo hišo spet okupirajo teroristi, le da niso severnokorejski, ampak ameriški. Spet jih skuša razbiti Tajni agent (Channing Tatum), ki to še ni in ki nehote obtiči v Beli hiši.

In spet se izkaže, da teroristom pomaga nekdo od znotraj, le da je ta tokrat res motiviran – hej, predsednik je temnopolt (Jamie Foxx), žalitev za belce, ki se jim zdi, da je preskočil vrsto. Čas je, da še sami preskočijo vrsto. Napad na Belo hišo, porno slika ameriške državljanske vojne, je vodič po Beli hiši skozi oči filma Umri pokončno, dekafeinizirane konspirologije (puč je mogoče izvesti po demokratični poti!) in ameriške zastave, ki doživi še en Dan neodvisnosti, česar Roland Emmerich, serijski morilec Bele hiše, ne pozabi omeniti.