Kritika / Duhovnikovi otroci

zadržan

Buši! Buši! Buši!

Imajo duhovniki otroke? Absolutno. Koliko jih imajo? Ogromno. Odvisno pač od tega, koliko žensk prepričajo, da ne uporabljajo kontracepcije in da ne splavijo, pa četudi gre za njihovo življenje.

Si predstavljate, da bi podjetja, ki izdelujejo kondome, na trg – jasno, skrivaj, konspirativno – poslala preluknjane kondome? Tem podjetjem bi se nenadoma rodilo veliko otrok. Na milijone.

V hrvaški komediji Duhovnikovi otroci jih nadomešča cerkev, ali natančneje, duhovnik, don Fabijan (Krešimir Mikić), ki hoče na jadranskem otočku povečati rodnost – »morilske« kondome, s katerimi bogati lokalni trafikant, začne namreč skrivaj, konspirativno luknjati (ženskam pa namesto kontracepcijskih tabletk podtikati vitaminske). Rodi se mu veliko otrok. To je njegova »politika življenja«. To je njegov »otok ljubezni«! Hrvaška cerkev je ponorela, toda ne zaradi tega, ker film s tem, ko vse – kontracepcijo, splav in pedofilijo – zvede na skupni imenovalec in skupni vic, ustvarja vtis, kot da je duhovniška pedofilija le odgovor na »morilsko« kontracepcijo.