»Ne verjamem, da nas hoče nekdo poceni obrati. Za vse napake smo si krivi sami.«

Nekdanji bankir dr. Uroš Čufer je že dvanajsti minister za finance v kratki zgodovini samostojne Slovenije in tisti, od katerega se pričakuje največ. Država je v globoki recesiji in še kar tone. Čuferju ni lahko. Po eni strani nanj pritiska Bruselj, ki pričakuje, da bo čim prej zakrpal proračunsko luknjo, po drugi strani pa koalicijski partnerji in sindikati, ki pričakujejo, da bo javne finance spravil v red s filigranskimi rezi v socialne pravice. Manevrski prostor je ozek in vsaka napaka lahko drago stane. Če še bolj dvigne davke, zaduši gospodarsko rast. Če pretirano varčuje, prav tako. Zagovarja pristop, da je treba slabe novice povedati takoj, ker da so tako manj boleče. Odkrito navija za privatizacijo, pravi pa tudi, da bi morali v Sloveniji zbrati politični pogum za odločnejše reze v pokojnine, plače in socialne transferje.

Smo še suverena država z lastno ekonomsko politiko ali le še kolonija Bruslja, ki servilno sledi poveljem od zunaj?

Naša ekonomska suverenost je res že precej omejena, predvsem od letos, ko smo sprejeli nova zakonodajna merila, s katerimi se je reformiral pakt stabilnosti in rasti. Nova evropska zakonodaja zelo veliko pristojnosti držav na ekonomskem področju prenaša na Bruselj. To, kar od nas pričakuje Evropska komisija, se prevaja kot priporočila, dejansko pa gre za precej več. Od januarja letos smo glede ekonomske politike bistveno bolj omejeni. Za državo, ki ima dobre makroekonomske temelje in vodi ekonomsko politiko, ki ne povzroča težav, fiskalni pakt ni pretirano omejujoč. Če pa se država znajde na robu tega, kar je še ekonomsko vzdržno – to se je zgodilo Sloveniji, so priporočila vse bolj prisila. Takšna država mora sprejemati agresivnejše fiskalne ukrepe od teh, ki si jih domača ekonomska politika predstavlja kot zadostne.