Komentar / Rast v pogubo

Bogomir Kovač je spomladi v odličnem članku v Mladininih Alternativah napisal med drugim naslednje: »Ne pozabimo, da je osrednji kapital danes predvsem simbolne narave (od znanja do financ) in zato nima naravnih (ekoloških) omejitev. Kapitalizem je zavezan rasti, investiranju, povezovanju sedanjosti in prihodnosti, zato sta tveganje in tudi špekuliranje temeljna principa njegovega delovanja.« V teh, za večino ljudi vsaj neprijaznih, če že ne težkih časih za rešitev globokih protislovij neoliberalnega kapitalizma še naprej poslušamo mantre o nujnosti varčevanja, neizogibnem krčenju in razgradnji javnega sektorja. Prepričujejo nas o nujnosti čim hitrejše prodaje državnega premoženja, ker je to prvi pogoj za uravnoteženje javnih financ in vsesplošen napredek ter blaginjo, ki jo bodo prinesli tuji lastniki in vlagatelji. V bistvu pa gre za uklanjanje nenasitnim apetitom mednarodnih finančnih trgov, požrešnosti multinacionalk v tesni povezavi z bonitetnimi agencijami in bruseljskimi finančnimi in političnimi evrokrati. Finančno-ekonomski homeopati nas torej poskušajo »zdraviti« s prav tistimi mehanizmi, ki so tudi povzročili, da smo »zboleli«.