Prekarnost je postala temeljna oblika vsakršne delovne aktivnosti.

Franco Berardi Bifo je družbeni teoretik in aktivist t. i. avtonomistične tradicije. Italijanskega levega političnega in družbenega gibanja torej, ki si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prizadevalo za uvedbo socializma. Že v šestdesetih letih je postal član Italijanske komunistične mladine, a so ga izključili, v sedemdesetih letih pa se je priključil političnemu gibanju Autonomia. V tistih letih je soustanovil Radio Alice, prvo piratsko radijsko postajo v Italiji. V začetku osemdesetih let je odšel v Združene države Amerike in se vključil v tamkajšnje pankovsko gibanje, po vrnitvi v Italijo pa začel preučevati možnosti demokratičnega ustroja interneta, s čimer se je ukvarjal tudi v devetdesetih letih. »Imel sem razgibano življenje. To je sreča v nesreči, saj so moja pričakovanja glede razvoja, ki so se oblikovala v mladostnih letih, postala zelo visoka,« pravi danes 63-letni Berardi Bifo, ki poučuje družbeno zgodovino komunikacij na Akademiji lepih umetnosti v Milanu. Napisal je več kot dvajset knjig. V središču njegovega preučevanja so vloga medijev in tehnologije v postindustrijskem kapitalizmu.

V knjigi Po prihodnosti (After the Future) ste z enim zamahom zajeli vso futuristično ideologijo 20. stoletja, katere cilj je bil ustvariti srečno družbo, ki bi temeljila na znanju in sodobni tehnologiji. Današnji čas pa opredeljujete kot obdobje po prihodnosti. Razložite nam to tezo.

Razmišljati o prihodnosti je pomembno s konceptualnega vidika. Naša obzorja pričakovanja so namreč odvisna od kulturnih in psiholoških dejavnikov v neki družbi. In v vsem 20. stoletju, tako imenovanem »stoletju razvoja«, je bila percepcija prihodnosti ključna, saj so bile vse ekonomske, tehnološke, družbene in tudi psihološke investicije usmerjene v snovanje nove družbe, ki naj bi temeljila na inovacijah, sodobni tehnologiji in znanju. Futuristi so verjeli, da je mogoče s sodobnimi tehnologijami zagotoviti srečo posameznika in družbe. Takšna pričakovanja so se izjalovila. Zato pravim, da danes ni več prihodnosti, s čimer mislim, da je konec z razumevanjem prihodnosti, o kakršni so govorili futuristi. Kako danes gledamo na prihodnost? Je zgolj širitev kapitala, rast in še več izkoriščanja delavcev in okolja. Kapitalistične sile so želele takšno prihodnost, nam jo vsilile in pri tem izkoriščale živčna vlakna človeštva. Še naprej nas silijo v tekmovalnost in konkurenčnost. Mi pa smo utrujeni od takšne vizije prihodnosti, to se kaže v paniki, depresiji in naraščanju števila samomorov. Alternative ni. Edina možnost je živeti sedanjost, privzgojiti si sposobnost uživanja v takšnem svetu. Žal. Če pa hočemo živeti drugače, moramo spremeniti obzorje pričakovanj in v človekovem življenju bolj uveljavljati »biti« in ne zgolj »imeti«.