Kritika / AlunaGeorge: Body Music

+ + + +

Po turbulentnem obdobju dubstepa in bass glasbe, ki sta v zadnjih nekaj letih osvojila tudi mainstream, se v Veliki Britaniji očitno počasi rojeva nova struja kreativcev, zagledanih (predvsem) v pop produkcijo pred vzponom majavih basov in njihovih raznoterih derivatov. Prejšnji mesec je vrh britanske pop lestvice s prvencem osvojil dvojec Disclosure. Sodeč po hajpu prvih singlov pa je na dobri poti tja tudi dvojec AlunaGeorge s svojim prvim albumom.

Estetiki obeh zasedb sta si na prvi posluh res zelo sorodni, a je med njima tudi pomembna razlika. Disclosure je s trendovskimi »featuringi« najprej nagovoril mainstream občinstvo, AlunaGeorge, ki ga sestavljata pevka Aluna Francis in producent George Reid, pa s celovitejšim avtorskim pristopom navdušuje predvsem (britanske) kritike.

Konec minulega leta sta glasbenika najprej pokasirala nominacijo za nagrado brit po izbiri kritikov, potem ju je za enega najobetavnejših talentov razglasil še BBC. Pohvale so botrovale večji prepoznavnosti pri širšem občinstvu, kljub temu pa se zdi, da je največ za njuno priljubljenost naredilo sodelovanje pri skladbi White Noise dvojca Disclosure, s katero sta se februarja znašla na drugem mestu britanskih singlov. Narobe svet? Če bi sodili po bleščavosti embalaže, najbrž ne. Če pa za merilo vzamemo vsebino, potem nedvomno. White Noise je sicer ena močnejših skladb z Disclosurjevega prvenca, toda po dodelanosti in prefinjenosti ne pride niti blizu vsaj polovici drugih skladb s plošče Body Music.

Pri tem je zanimivo, da je izhodišče obeh zasedb precej podobno, je pa hkrati res, da sta Aluna in George nauke svojih priljubljenih producentskih mojstrov v sodoben elektronski pop prikrojila veliko subtilneje. Precej dolgujeta Timbalandu in Pharrellovemu duu The Neptuns, pa tudi garageu in sorodni pop-plesni elektronski glasbi, povsem enakovredno pa se v všečni enačbi s skoraj otroškim, soulovsko začinjenim glasom znajde tudi Aluna.

Precej lahkotna, poletno-romantična besedila najprej nagovarjajo mladostniško občinstvo, je pa v njih hkrati dovolj zanimivih besednih tvistov tudi za kakšnega zrelejšega poslušalca. Dobršen del skladb smo sicer že spoznali v obliki lani objavljenih singlov, toda s spretno oblikovanimi skladbami z repom in glavo plošča Body Music ponudi lepo zaokroženo celoto.

Privrženci sodobnega elektronskega popa so glasbo dvojca sicer toplo sprejeli, a obenem precej domišljavo napovedujejo, da ne bo pustila tako globokih sledi kot prvenec zasedbe Disclosure. Pri tem pozabljajo, da gre pri obeh vendarle za glasbo, ki pravzaprav sploh nima želje po kakšni trajnejši vrednosti. Gre pač za glasbo, narejeno za sedanji čas, in Body Music se je vsekakor pojavil v pravem (poletnem) trenutku.