Med Brusljem in Beogradom

Zakon o pomilostitvi, ki ga je pripravila kosovska vlada, je bil sprejet burno in z nezadovoljstvom in je ogrel sicer za ta letni čas nenavadno hladno ozračje. Bruseljske vremenske razmere na začetku poletja so skupaj z zadnjim darilom Bruslja – začetkom dolgo pričakovanih pogajanj o sporazumu o stabilizaciji in pridruževanju – morda edina prava stična točka med Kosovom in Evropsko unijo.

Po mesecih razprav med kosovskim premierom Hashimom Thaçijem in njegovim srbskim kolegom Ivico Dačićem ter ob posredovanju visoke zunanjepolitične predstavnice EU Catherine Ashton sta državi sklenili sporazum, po katerem imajo Srbi na Kosovu, zlasti tisti na severu države, več politične in gospodarske avtonomije v zameno za to, da priznajo Kosovo za svojo državo.

EU je dogovor uspelo doseči ob močni podpori ZDA, Srbiji pa med drugim tudi omogoča, da dobi vabilo za začetek pogajanj o članstvu v uniji.

Sporazum med Srbijo in Kosovom zagotavlja, da Srbi v občinah na severu države – Mitrovici, Zvečanu, Zubin Potoku in Leposaviću – po lastni presoji razporejajo carinske dajatve, ki jih poberejo na meji s Srbijo. Dobili so pravico do ustanovitve neodvisne zveze srbskih občin s polupravljavskimi pristojnostmi, pa tudi pravico, da predlagajo komandirja policije. Srbija se je v zameno strinjala, da bo razpustila svoje nezakonite vzporedne politične, obveščevalne in koordinacijske centre na severu, in obljubila, da ne bo preprečevala vstopa Kosova v EU.

Odziv prebivalstva na sporazum je bil umirjen, čeprav je v EU razširjen občutek, da bi lahko bil agresivnejši in bi lahko celo prinesel odstavitev vlade. A to je občutek, ki ga je očitno spodbujala sama vlada, saj je želela, da bi bila EU edina sogovornica in mirovna posrednica v državi – kar ji tudi dobro uspeva.

Brez nove Republike srbske!

Le malo je Albancev, ki menijo, da je sporazum res dober. Ljudem se v glavnem zdi, da ga je bilo treba podpisati, saj so ga podpirale EU in ZDA, in da, roko na srce, ni najslabši. Lahko bi se bilo zgodilo, da bi se sever odcepil od Kosova in se pridružil Srbiji ali vzpostavil novo entiteto, podobno Republiki srbski.

Thaçi sam je povedal, da sporazum ni idealen, je pa nujen, in z njim je hkrati zagotovljeno, da bodo meje države ostale nespremenjene.

Ustanovitev zveze srbskih občin velja za najbolj tvegan del sporazuma, kako bo v resnici, pa bo pokazala bližnja prihodnost.

Dejansko tveganje se skriva v tem, da so s sporazumom nastale tri ravni odločanja: državna, lokalna in med njima še zveza občin s srbsko upravo.

Novi dogovor nedvoumno odpravlja koncept misije Združenih narodov na Kosovu (Unmik), ki je dolgo imel številne zagovornike; koncept večnacionalnega Kosova žrtvuje bolj etnično obarvanemu pristopu, kot bi rekli filozofi, vendar so ti pomisleki za navadne prebivalce, ki jih pestita brezposelnost in revščina, preveč neotipljivi.

Kljub nekaterim pomislekom in dilemam so vse politične stranke v državi – razen radikalnega nacionalističnega gibanja Vetëvendosje (Samoodločba) – v parlamentu potrdile sporazum. Vetëvendosje, ki nasprotuje kakršnimkoli pogovorom s Srbijo, je skušal to dvakrat preprečiti, vendar neuspešno. Med zadnjim poskusom mu je pred parlament uspelo privabiti manj kot 500 protestnikov. Ameriška veleposlanica Tracy Jacobson je bila poškodovana, ko je skušala vstopiti v poslopje parlamenta skozi kordon aktivistov, ki so blokirali vhode. Fotografije veleposlanice s podplutbo na roki so povzročile zgražanje širše javnosti zaradi nasilnosti protesta, ki ga je pripravilo gibanje. A strpnost javnosti je bila na preizkušnji že prej, recimo, ko je vodja gibanja Vetëvendosje Albin Kurti prerezal žice na mikrofonu predsednika parlamenta Jakupa Krasniqija. Številni politični analitiki menijo, da gibanje s takšnim ravnanjem pravzaprav pomaga premieru, da laže vzdržuje javno podobo reformista, ki se mora pred očmi mednarodne javnosti – ta je bila doslej v zameno za uveljavitev sodelovanja na območju pripravljena zamižati na eno oko ob korupciji in slabem vodenju – spopadati z nasilno opozicijo in nasprotovanjem Zahodu.

Amnestija za kriminalce? Ne!

Politični dogovor zahteva sprejetje številnih novih ali vsaj spremenjenih zakonov, s katerimi ga bodo uresničevali. Med njimi je najspornejši zakon o pomilostitvi, zato se je o njem tudi daleč največ javno razpravljalo.

Glavni namen tega zakona je pomilostitev Srbov, ki so bili dolga leta navzkriž z zakoni v državi. Vlada je predlog zakona razširila na vso državo in naj ne bi veljal le za sever. Hotela je pomilostiti ljudi po vsej državi, ki so zagrešili kazniva dejanja, celo ubijali ali utajevali davke. Civilna družba, mediji in nekateri poslanci so temu nasprotovali, saj bi vlada tako svojim privržencem, političnim podpornikom in podjetjem omogočila, da se izognejo pravosodju.

Kritiki so poudarili, da je bil zakon pisan na kožo številnim uradnim predstavnikom iz vladajoče stranke PDK, ki so jih obsodili ali jim sodijo (v glavnem so to sojenja v okviru evropske misije vladavine prava Eulex).

Resnica je seveda tudi tokrat nekje vmes, a vlada je zavrnila kritike in vztrajala, da je zakon predlagala in podprla EU in da je njegov glavni namen enaka obravnava vseh državljanov iz vse države – ne glede na etnično pripadnost.

Ta argument je bil očitno na majavih nogah. Predstavnik EU na Kosovu Samuel Žbogar je povedal, da bi morali upoštevati pripombe civilne družbe, a hkrati vseeno podpreti sprejetje zakona. Skoraj enako izjavo je bilo slišati od predstavnikov britanskega veleposlaništva na Kosovu, torej ni bilo dvoma, da je vlada pomilostitev želela razširiti zaradi svojih političnih koristi. Kljub množičnemu neodobravanju zakona v takšni obliki se je odločila, da ga v nespremenjeni različici pošlje v parlament na glasovanje v upanju, da bo sprejet po prvem branju, hkrati pa je obljubljala spremembe pri drugem. Zakon vseeno ni bil potrjen po prvem branju, saj so številni pripadniki opozicije in nekateri poslanci iz vladajoče stranke PDK glasovali proti ali se vzdržali.

Ljudje so bili navdušeni, ker je bilo nemara prvič, da so s pritiskom dosegli svoje in odločno pokazali, da ne odobravajo kaznivih dejanj in korupcije. Hkrati so tako dokazali tudi pripravljenost na boj za razvito državo z državljani, ki spoštujejo zakone.

Teden kasneje, v drugem poskusu, je vlada v parlamentu predstavila spremenjeno različico zakona, s katero je pomilostitev omejila le na tiste, ki so zakon kršili iz političnih razlogov, izključila pa je možnost pomilostitve zaradi umora in poleg tega skrajšala seznam kaznivih dejanj, za katera naj bi veljal novi zakon.

Ker večina sprememb in zakon kot celota še vedno niso bili povsem jasni, je civilna družba zbrala več kot deset tisoč podpisov državljanov in predsednico Kosova Atifete Jahjaga prosila, naj ga ne podpiše. Ta pobuda najbrž ne bo prinesla uspeha.

Volitve. In morda majhne spremembe!

Posledica pogajanj o sporazumu s Srbijo bodo tudi lokalne volitve, ki jih bodo pripravili 3. novembra letos. Datum so izbrali skupaj z Brusljem in to bo morda prvič po razglasitvi neodvisnosti, da bodo volili tudi Srbi v občinah na severu države.

Nove volitve bodo preizkušnja za vladajočo in opozicijsko stranko. Ni pričakovati daljnosežnih sprememb, a lahko bi doživeli premike v velikih občinah Prizren in Gjilan, kjer je zdaj na oblasti stranka PDK. Zanimivo bo v prestolnici Prištini, kjer bo sicer opozicijska stranka LDK le težko ponovila prepričljivo zmagoslavje z zadnjih volitev – prav lahko se zgodi, da župana ne bodo dobili že v prvem krogu.

Na Kosovu, ki se skuša razviti in prestaja obdobje razočaranja državljanov nad politiki, se je rodila drugačna politična organizacija, ki je nekaj povsem novega med Albanci in tudi širše na tem območju. Imenuje se Partia e Forte (Močna stranka). Ta zveza ustvarjalnih, urbano usmerjenih državljanov s cinizmom in politično satiro opozarja na slabe odločitve ter korupcijo v vladi in vladajočih političnih elitah. Njena metoda je tako enkratna, da je deležna naklonjenosti številnih ljudi, vseeno pa trenutno ni jasno, ali bo s tem privabila tudi volivce.

Kakorkoli že, temperature so se zdaj zvišale in so čisto poletne. Bruselj je še vedno daleč, vendar ostaja edini cilj.