Kritika / Še enkrat, Camille

za

Časovni džuboks.

Camille (Noémie Lvovsky), falirana igralka (no, bolj statistka), se je pri šestnajstih zaljubila v sošolca Erica.

Potem sta shodila. Potem sta se poročila. Potem se jima je rodil otrok. Potem sta bila srečna.

In zdaj – 25 let kasneje – se onesrečita, razhodita in ločita. Toda Camille – razočarana, jezna, zagrenjena, obupana – na lepem pade v komo, kar je kakopak le drugo ime za padec v Coppolov film Peggy Sue se je omožila in vrnitev v preteklost. Ja, spet je stara 16 let. Spet je v gimnaziji. In spet je na tem, da se zaljubi v Erica. Dileme, ki jih odpira francoska fantazijska dramedija Še enkrat, Camille, bolj časovni džuboks kot časovni stroj, so na dlani: naj Camille izbere isto, pa četudi vnaprej ve, kaj se bo zgodilo? Kako naj ve, da druge izbire ne bodo še slabše? Ali lahko dvakrat živi isto življenje? Ali lahko spremeni prihodnost? Kolikokrat bo morala živeti isto življenje, da je Eric ne bo zapustil zaradi mlajše bejbe? In tipično: film je – tako kot večina filmov o potovanju skozi čas – dober v vprašanjih in slab v odgovorih, tudi klišejski, saj je verjetnost, da ženska ne bo razmišljala kot mati (da torej ne bo razmišljala skozi oči otroka, ki se jima je že rodil), enake ničli. Hej, kaj je narobe s srečo, ki traja 25 let?

(Kinodvor)