Nisem zbiralec. Arheologe prvenstveno privlačijo informacije, ne predmeti sami po sebi.

Malo je civilizacij, okoli katerih bi se spletlo toliko mitov, kot se jih je spletlo okoli Majev. Še manj pa je Slovencev, ki bi o Majih vedeli tako veliko kot dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Njegova mezoameriška zgodba, ki se je začela s študentsko izmenjavo ter se nadaljevala z magisterijem in nato še doktoratom na Mehiški nacionalni univerzi, se danes nadaljuje v obliki pregledovanja velikega območja v notranjosti mehiškega polotoka Jukatan, kjer s svojo ekipo že več sezon zapored išče zapuščena majevska mesta. Letos je odkril največje doslej.

Katero laično vprašanje v zvezi z Maji vam gre najbolj na živce?

Načeloma nobeno, so bila pa v zadnjem času precej nadležna vprašanja v zvezi z 21. decembrom lani kot koncem majevskega koledarja in s tem domnevnim koncem sveta. Predvsem zato, ker so bila tako množična in ker so mnogi ljudje tako lahkoverni. Pa ne lahkoverni v smislu, da bi verjeli Majem, temveč najrazličnejšim sodobnim prerokom, ki si izmišljujejo katastrofične napovedi brez realne podlage. Maji namreč o tem datumu niso zapisali prav nič takega. Vendar je očitno večini ljudi pretežko, da bi pogledali izvirne podatke, ampak raje verjamejo temu, kar se valja po internetu.