Kritika / Ivan T. Berend: Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju

+ + + +

Knjiga, ki premeri Evropo od Atlantika do Urala in tja do Sredozemskega morja skozi čas dobrega stoletja.

Kalifornijski profesor ne ravna kot zgodovinarji francoske šole Annales, ki v svojih delih mislijo družbene strukture, ampak kot zgodovinopisec ekonomije, ki je pozoren na kazalce gospodarske rasti, na razvoj posameznih panog, na socialne pravice, na ekološko politiko in seveda na množično potrošnjo in razcvet turizma.

Tako tudi režimov nacizma, komunizma in fašizma ne meri z vidika človekovih pravic, temveč glede na učinkovitost gospodarjenja. Ko avtor opisuje razmah socialnih pravic po drugi vojni, ne pozabi na začetke pri Bismarcku in na angleške tovarnarje vžigalic, ki so že v 19. stoletju svojim delavcem zagotavljali pokojnine, nezgodno zavarovanje in jim gradili športne in rekreativne objekte. Vloga Marxovega nauka in socialističnih gibanj je bila izjemna.

Berend pozorno sledi številkam, ki skozenj spregovorijo v plastični podobi: rezultat prve svetovne vojne je bil, da je večina držav izgubila delo in dosežke enega ali dveh rodov. Posebej zgovorne so primerjalne tabele, ki denimo kažejo delovno produktivnost (BDP na uro), vendar pa je njihova slabost, da ne zajemajo vseh držav Evrope, ampak le nekaj izpostavljenih. Knjigo je avtor zaključil leta 2006, zato ostaja pri glorifikaciji globalizacije in socialne države kot gibal gospodarske prosperitete.

Delo, ki za objekt razmišljanja vzame ekonomsko preteklost, predvsem ideološke razvojne modele, kot so liberalizem, dirigirano gospodarstvo, centralnoplanska ekonomija etc., k tem dodaja parcialne primere: Brown Boveri Company, Volkswagen, Nokia, Benetton, gradnja avtocest …, ob strani pa pušča strukturne primerjave. Zato bo bralec Braudelove »Materialne civilizacije« ali Kulišerjeve »Splošne gospodarske zgodovine srednjega in novega veka« le napol zadovoljen.