Bog je na zemljo poslal svojega sina in ta je plačal dolg človeštva. V kapitalistični družbi nimamo Jezusa, da bi nas rešil.

Maurizio Lazzarato je italijanski filozof, sociolog in aktivist, ki že dvajset let živi in dela v Parizu. Lani je bila v slovenščino prevedena njegova knjiga Proizvajanje zadolženega človeka. V njej dokazuje, da se dolg umešča v samo jedro neoliberalnega projekta. Po njegovem je v neoliberalizmu razmerje upnik–dolžnik postalo temeljno družbeno razmerje, ki preči tudi razredna razmerja. Trdi, da smo dolžniki vsi: delavci in brezposelni, potrošniki in proizvajalci, upokojenci in prejemniki socialne pomoči. Vsi smo dolžniki, krivi v očeh kapitala, ki je postal Veliki posojilodajalec. Po Lazzaratu dolga ni mogoče reducirati samo na ekonomske mehanizme, saj dolgovi nadzorujejo in usmerjajo naše življenje tudi v psihološkem smislu. Z Lazzaratom, ki je predaval na Subversive festivalu v Zagrebu in tam predstavljal svojo knjigo, smo se pogovarjali o dolgu in njegovih razsežnostih, pa tudi o možnostih izhoda iz tega nemogočega položaja.

V Franciji je vsak otrok, ki se rodi, obremenjen z 22 tisoč evri dolga. Podobni podatki veljajo za druge države. Kako naj mislimo ta dolg?

Najprej razčistimo, kaj je dolg v sodobnem svetu. Je odnos med upnikom in dolžnikom, ki ga vzpostavlja in varuje oblast. Ta odnos je v današnjem kapitalizmu središčen. Vedno ni bilo tako. Do zdaj je bil osrednji odnos v kapitalizmu odnos med kapitalom in delom, danes pa je to vsiljeni odnos med upnikom in dolžnikom, kar je posledica financializacije, ki je med drugim aktualen proces pospešene ekspanzije finančnih trgov in institucij na organizacijo kapitalističnega gospodarstva, ki tudi na mikroravni vpliva na vsakodnevne družbene prakse.