Odškodninske tožbe v zdravstvu / Lekcija po Dolencu
Primer nevrokirurga Vinka Dolenca kaže, da so tudi zdravniki ranljivi in da so jim zato delodajalci dolžni stati ob strani
Če bi se nevrokirurg prof. dr. Vinko Dolenc dejavno vključil v pravdo v Izraelu, če bi v to vključil tudi svojega delodajalca in zavarovalnico, bi bil izid verjetno drugačen.
© Uroš Abram
Poklic zdravnika je eden najzahtevnejših. Zanj sta potrebni vrhunska izurjenost in popolna predanost. Usodna je lahko že ena sama napaka. Še huje. Zdravnik lahko naredi vse prav, skladno z medicinsko doktrino, pa gre vseeno kaj zelo narobe. Zahtevna operacija se lahko konča s trajno invalidnostjo ali celo smrtjo bolnika. To pa lahko vodi v visoke odškodninske zahtevke. Prav zato je nujno, da zdravnika varuje zdravstvena ustanova, v kateri je zaposlen oziroma s katero ima sklenjeno pogodbo o sodelovanju. Nedopustno bi bilo, da bi delodajalci zdravnike pustili na cedilu celo tedaj, ko bi bilo očitno, da niso storili napake, in bi breme odškodninskih tožb padlo na ramena zdravnikov, kar se je zgodilo vrhunskemu slovenskemu nevrokirurgu, akademiku prof. dr. Vinku Dolencu. Če se bo dopustilo, da bodo zdravniki iz svojega žepa krili večmilijonske odškodnine, in to celo, kadar so te povsem neupravičene, bo to v Sloveniji pomenilo začetek konca medicine. Kdo pri zdravi pameti pa si bo še upal opraviti zahtevno operacijo na možganih ali odprtem srcu ali presaditi ledvico, če bo s tem tvegal obubožanje.