Kritika / 2 na muhi

Smrtonosno orožje.

Tale komični, kameradski film pregona, poln buddy-buddy patosa, ležerne atmosfere in replik iz druge roke, ima toliko obratov, ovinkov, obvozov in tudi slepih ulic, da bi jih lahko razčlenila in pojasnila le kaka večsezonska TV-serija, toda če ste videli Hopperjevo Vroče mesto, potem lažje razumete, zakaj Denzel Washington in Mark Wahlberg, mala kriminalca, na eni strani ulice naredita cirkus, da bi lahko na drugi strani ulice oropala banko. Film 2 na muhi je tako generičen, da je še sreča, da Washington in Wahlberg nimata tistih superjunaških krink, kar pa ne pomeni, da nista pod krinko – v resnici nista kriminalca, ampak tajna agenta. Le da tega ne vesta.

Toda ko ugotovita (in mi tudi), da sta good guys, se za njima že prašijo vse ameriške tajne službe in vse ameriške policije, za nameček pa – hej, ves tisti šovinistični mačizem, ki ga publika tako ljubi, je treba pač nekje sprostiti! – še morilski, brezvestni mehiški dilerji, ki pripomorejo k poenotenju črnsko-belske koalicije, te nove verzije Smrtonosnega orožja. Tu lahko tudi vidite, kaj vedno ogrozi varnost Amerike: to, da si vse tiste policije in tajne službe ne zaupajo in da druga drugo stalno varajo in nategujejo. In tega je tu toliko, da sam film izgleda kot nenamerna parodija agencij, ki so zatajile pri napadu na Svetovni trgovinski center. Stvari, ki so v tem filmu namerne, so precej manj intrigantne.