Konec ali začetek pravne države

Ko je bila poleti izrečena sodba v zadevi Patria, je predsednik upravnega odbora odvetniške družbe Čeferin in Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin dejal: »Če sodba Klajnškove obstane, je konec pravne države.« Zaradi izjave se je znašel v postopku pred komisijo za etiko Odvetniške zbornice Slovenije. Jo je v času, ko so obsojeni pred sodiščem prve stopnje v zadevi Patria dobili sodbe, ponovil, kot izhaja iz zapisov v nekaterih medijih? Čeferin pojasnjuje, da ne, da gre zgolj za ponovno navajanje besed, ki jih je izrekel v dneh po izrečeni sodbi.

Postopek, ki so ga pri odvetniški zbornici začeli na predlog odvetnice Maje Krašovec Orel, sicer še ni končan. Komisija za etiko še ni odločila, ali je Čeferin s to izjavo kršil 18. člen kodeksa odvetniške poklicne etike, ki odvetnikom zapoveduje, naj pri delu varujejo ugled sodišč in oblastnih organov, in 25. člen kodeksa, ki določa, naj se odvetniki izogibajo nepotrebnim nastopom v javnosti. Pri odvetniški zbornici pojasnjujejo, da ima komisija pristojnost, »če ugotovi, da gre za kršitev kodeksa, odvetnika poučiti ali opozoriti, kako naj bi ravnal«.

A če je postopek pred etično komisijo tudi zaradi milih kazni brezpredmeten, se ob njem vendarle postavljajo nekatera vprašanja. Recimo vprašanje komentiranja sodnih odločb tretjih oseb, oseb z ugledom v javnosti in družbenim vplivom, politikov, drugih javnih funkcionarjev in pravnih strokovnjakov, ki bi morali prav zaradi vloge, ki jo v družbi igrajo, še posebej izbirati besede. Pri politikih in tudi sicer pri ljudeh, ki imajo težave z zakonom, je mogoče pričakovati apokaliptične trditve o koncu pravne države, pri drugih, osebno nevpletenih ljudeh z družbenim vplivom pa to ni tako preprosto. Njihove izjave o delovanju sodstva in pravosodja so v javnosti lahko razumljene kot objektivna kritika.

Čeferin pojasnjuje, da se je čutil dolžnega oglasiti se, ker je to dolžnost predstavnikov stroke ne glede na to, kdo je v postopku in ne glede na osebno politično ali drugo opredelitev. Na očitek, da se je oglasil, čeprav zapletene in obsežne kazenske zadeve ne pozna podrobno, odgovarja: »Jasno sem povedal, da komentiram sodbo na podlagi vpogleda v spis. V spisu po mojem mnenju dokazov ni bilo, dvomim, da se lahko ’najdejo’ zdaj. Sodbe pa nisem videl (razen izreka).« Glede vpliva, ki bi ga izjava o koncu pravne države, čeprav ga ena sodna odločba gotovo ne more povzročiti, lahko imela na do pravosodja že sicer skrajno negativno razpoloženo javno mnenje, pravi: »Z izjavo nisem želel govoriti o koncu sveta, pač pa o tem, da če se lahko kdorkoli (Janša, Čeferin, Petrovčič, Novak ...) obsodi brez dokazov, v taki državi pravna država ne obstaja več. Pravna država je (tudi) to, da se brez dokazov ne more obsoditi nihče, pri nas pa je to (ne le v tem primeru) mogoče.«

V pravu sicer velja, da je eden pomembnejših sestavnih delov pravne države prav možnost pritožbe in jamstvo višje instance, torej možnost, da oblastni organ, v našem primeru sodišče na drugi stopnji, pred pravnomočnostjo sodbe še popravi morebitne napake sodišča na prvi stopnji. In presodi, ali so bili dokazi za obsodilno sodbo dovolj prepričljivi, kakor je presodila sodnica.