V imenu svobode

Zdaj, ko vlada rešuje dve zasebni banki, Factor banko in Probanko, ni najbolj komično to, da država rešuje zasebni banki, ampak to, da so ob tem najbolj šokirani, zgroženi in zaprepadeni slovenski neoliberalci, ki v tem vidijo napačno odločitev, pot v socializem in tiranijo, podružbljanje zasebnih izgub in tako dalje. Zahtevajo celo imena krivcev za krah obeh bank. Okej, tule so imena: Friedrich von Hayek, Milton Friedman, Margaret Thatcher, Ronald Reagan, Larry Summers, Timothy Geithner – in na ta seznam lahko mirno vpišejo tudi sebe. Neoliberalci so zadnji, ki bi smeli nasprotovati tej neoliberalni potezi slovenske vlade. Prav neoliberalci so namreč ustvarili razmere, v katerih lahko država banke rešuje le na tak način.

Zakaj se zdaj čudijo? Mar niso prav neoliberalci ustvarili sveta, v katerem banke niso postale le prevelike, da bi smele propasti, ampak tudi prevelike, da bi jih bilo mogoče regulirati? Mar niso stalno navijali za popolno svobodo finančnih trgov? Mar niso zagotavljali, da ni alternative tej svobodi? Mar niso slavili zveličavnosti finančne industrije?

Dalje: mar niso trdili, da mi, navadni državljani, živimo prek svojih zmožnosti, da živimo na tuj račun, da trošimo več, kot ustvarimo, da smo torej paraziti? Mar niso trdili, da javni sektor živi prek svojih zmožnosti, da živi na tuj račun, da je torej parazit? Mar niso trdili, da delavci – zaposleni v realnem sektorju – živijo prek svojih zmožnosti, da živijo na tuj račun, da niso konkurenčni, da se prepozno upokojujejo, da so torej le paraziti? In mar niso učili, da je država prevelika in predebela, da živi prek svojih zmožnosti, da troši več, kot ustvari, da živi na tuj račun, da je prezadolžena in da zadolžuje ter s tem ubija prihodnje generacije, da je torej le zajedavka, ki jo je treba spraviti v red?

Ja, v skladu z neoliberalno mantro vsi živijo na tuj račun, vsi živijo prek svojih zmožnosti, vsi trošijo več, kot ustvarijo, nihče ni konkurenčen, vsi so prezadolženi, vsi so le paraziti, vse je treba porezati in spraviti v red – razen finančnega sektorja. Razen finančne industrije. Razen financ. Finančna industrija ne živi prek svojih zmožnosti, ne živi na tuj račun, ne troši več, kot ustvari, ni prezadolžena, ni zajedavka – in ni je treba spraviti red.

Brazilija jo je dobro odnesla. Veliko finančno krizo, ki je udarila Zahod, je preživela brez praske. Zakaj? Ker onega fatalnega, toksičnega sporazuma, s katerim so deregulirali banke, ni podpisala.

Resnica je kakopak ravno nasprotna: krizo, v kateri smo, je povzročila prav razbohotena, špekulantska ekscesnost finančne industrije. Prav njena svoboda! Prav finančna industrija je bila ta, ki je živela prek svojih zmožnosti. Prav finančna industrija je bila ta, ki je trošila več, kot je ustvarila. Prav finančna industrija je bila ta, ki je živela na tuj račun. Prav finančna industrija je bila ta, ki je bila prezadolžena. Prav finančna industrija je bila ta, ki je delovala kot zajedavka. Prav finančna industrija je bila ta, ki bi jo bilo treba spraviti v red.

Kar pa se ni zgodilo. Finančna industrija je ostala nad družbo, nad politiko in predvsem nad realno ekonomijo – nad realnim sektorjem. Drži, po izbruhu finančne krize so jo malce stisnili, toda niti približno tako, kot bi jo glede na razsežnost katastrofe (najhujše po II. svetovni vojni!), ki jo je povzročila, morali. Regulacije niso prišle v poštev. Ne, finančna industrija je naredila vse, da je ne bi spravili v red. Delala je vse, da bi se izognila kaki resni regulaciji. Vse je šlo bolj ali manj po starem. Kot da se ni nič zgodilo. Finančna industrija je na lepem veljala za nedolžno, krivi pa so bili vsi ostali. Še huje: vsi – od nacionalnih vlad do stebrov evropske oblasti in medijev – so se obnašali, kot da o tem obstaja celo konsenz. Kot da se je ljudstvo na referendumu odločilo, da mora biti svet ustvarjen po podobi finančne industrije, po črki neoliberalnega evangelija, ki je učil, da ne sme kapitala nihče regulirati, da je treba vse »politične« odločitve prepustiti trgu in da je treba finančnim elitam pustiti čim več dobička, saj bodo le tako bolj motivirane za vlaganje v razvoj, delovna mesta, ustvarjanje nove vrednosti in splošno blaginjo.

Pa še kaj! Dereguliranost je finančne elite v resnici motivirala le za eno samo stvar: za hiperaktivno špekuliranje na finančnih trgih, za metanje denarja v špekulantske balone. Ne, niso vlagale v razvoj in delovna mesta, ampak v špekulacije. Niso vlagale v ustvarjanje nove vrednosti, ampak v finančne balone, ki ne ustvarjajo nobene nove vrednosti, ampak le dobičke – novo vrednost ustvarja realna ekonomija, finančna industrija skuša zgolj izsesati vrednost iz že ustvarjene vrednosti, toda v svetu, v katerem je financializacija izrinila, zamenjala in nadomestila realno ekonomijo (in v katerem je za pametnega veljal ta, ki presežkov ni vložil v razvoj in delovna mesta, ampak v »strukturirane« finančne produkte, ki jih itak ni razumel), je to izgledalo kot nekaj povsem naravnega.

In seveda, finančne elite tudi niso vlagale v splošno blaginjo: bolj ko so igro vodili finančni trgi, bolj je gospodarska rast stagnirala. Bolj ko so finančne elite špekulirale, nižja je bila rast. Bolj ko so finančni trgi napihovali dobičke, bolj je realna ekonomija stagnirala. Bolj ko je finančna industrija rasla, bolj je realna ekonomija padala. Jasno, odgovor na stagniranje realne ekonomije je bila še bolj divja in še bolj neregulirana financializacija. Finančna industrija je najprej požrla realno ekonomijo, potem pa še sebe.

Od tod vprašanje: kako to, da je potem ta neoliberalna politika financializacije, ki je pokopala zahodni, severnoatlantski svet in ki bi morala že pred petimi leti pristati na smetišču zgodovine, nenadoma nastopala kot junakinja, učiteljica, vodnica, rešiteljica in uradna ideologinja »novega sveta«? Kaj se je zgodilo? Doživeli smo prevaro. Veliko prevaro. In kako se je zgodila ta velika prevara, ta varljivi preobrat v percepciji krize? Nič, vsi – od nacionalnih vlad do stebrov evropske oblasti in medijev – so pustili, da je začela zgodbo o krizi in vzrokih zanjo pripovedovati finančna industrija. In od tega, da se je kot narator zgodbe o krizi vsilila finančna industrija, do tega, da so nacionalne vlade, stebri evropske oblasti in mediji to zgodbo prevzeli ter jo vzeli za svojo (s čimer so jo legitimirali), je bil le korak.

Trik je bil preprost, toda če ga hočemo razumeti, se moramo za hip vrniti v leto 2008, ko se je stalil Wall Street, ko sta propadli dve veliki ameriški banki (Lehman Brothers, Washington Mutual), ko je finančne trge zgrabila apokaliptična panika, ko je bilo jasno, da je šla finančna industrija v »inovativnosti« – v hazarderskem izmikanju regulacijam, v agresivnem ustvarjanju vse bolj norih, »mističnih«, nepredvidljivih, neobvladljivih, neberljivih in nereguliranih finančnih produktov, derivatov in instrumentov, v prerazporejanju »realnega« kapitala v »irealne« špekulantske balone – predaleč, da svojih strašnih dolgov ne bo mogla nikoli odplačati in da bo morala, kot je tedaj rekel Klaus Schwab, organizator Svetovnega ekonomskega foruma v Davosu, »plačati za svoje pretekle grehe«.

Toda za svoje pretekle grehe ni plačala. Ravno nasprotno: za njene pretekle grehe so plačali vsi ostali – le ona ne. Varčevanje so naprtili vsem ostalim – le njej ne. Proračunski primanjkljaji države so bili problem – primanjkljaji finančne industrije ne. Država ni smela več trošiti – finančna industrija pač. Kolikor je hotela. Ker je suverena, svobodna in kreativna, država pa ni. Kako to?

Neoliberalni rojalizem

Kot rečeno: trik je bil v ugrabitvi zgodbe o krizi. Ko se je Wall Street stalil, je v Belo hišo prišel Barack Obama in takoj reagiral: lansiral je stimulus, finančni paket (787 milijard dolarjev), ki naj bi stimuliral gospodarstvo, s tem pa tudi ponudbo in povpraševanje. Toda to je bil obenem problem: stimulus je bil premajhen, na kar je že takoj spočetka opozarjal nobelovec Paul Krugman. Ker je stimulus premajhen, ne bo prijel! Tisti, ki so od Obame pričakovali rooseveltski New Deal, ga niso dočakali – Obamov stimulus to ni bil.

To je bil kvečjemu izvirni greh, pravi Walden Bello, avtor knjige Zadnja bitka kapitalizma (Capitalism’s Last Stand). Ker je bil stimulus premajhen (ker je torej država premalo trošila), da bi lahko prijel, res ni prijel. In ker ni prijel, so v javno razpravo hitro vskočili neoliberalci in oznanili: vidite, državna pomoč ne pomaga! Država le meče denar stran! Državne intervencije so neplodne! Država le zapravlja davkoplačevalski denar! Stimulus je le slepa ulica!

S tem so poudarek rokohitrsko premaknili: problem nenadoma ni bila več finančna industrija ali pa neoliberalna ideologija tržnega fundamentalizma, ampak država. Kar je bilo komično in obenem tragično: v času vse hujše brezposelnosti, vse hujše recesije, vse hujše socialne katastrofe in vse hujše ekonomske stagnacije je neoliberalcem uspelo ljudem, ki so dobesedno crkavali, vsiliti vtis, da je problem država, ki je prevelika in ki preveč troši. Državo je treba porezati, zmanjšati, pa bo vse okej! Ni bilo. V času krize sta alternativa državnemu trošenju le »permanentna stagnacija in visoka brezposelnost«, kot je poudarjal Krugman.

V času vse hujše brezposelnosti, vse hujše recesije, vse hujše socialne katastrofe in vse hujše ekonomske stagnacije je neoliberalcem uspelo ljudem, ki so dobesedno crkavali, vsiliti vtis, da je problem država, ki je prevelika in ki preveč troši.

In ko je leta 2010 eksplodirala Grčija, so neoliberalci ofenzivo le še stopnjevali: vidite, kaj se zgodi, ko država preveč troši, ko troši več, kot ustvari, ko se preveč zadolžuje in ko živi na tuj račun (na račun ubogih, pridnih, nič hudega slutečih Nemcev ipd.)! Kar je bil le populizem, ki je meril na protidržavni resentiment ljudstva, predvsem vse bolj frustriranega, deziluzioniranega, ogroženega in socialno hendikepiranega srednjega razreda. V času, ko so vsi gnali zgodbe o politični korupciji, klientelizmu in brezvestnem trošenju državnega denarja, je ta populizem zlahka prijel – bolj kot medli stimulus. In ker je država isto kot javni sektor, so neoliberalci v svojo veliko zgodbo o krizi potegnili tudi javni sektor, češ da je krivec za krizo.

Največje zlo je bila na lepem pohlepna politika, ne pa pohlepna finančna industrija. Okej, nekaj finančnih špekulantov, ki so v pohlepu očitno pretiravali, so kaznovali, celo zaprli, toda stebri družbe so nam dali obenem jasno vedeti, da je finančna industrija prevelika, da bi smela propasti. Svet tako ni več živel le v zanikanju, ampak v protislovju.

V petih letih se ni nič spremenilo. Neoliberalizem je preživel. Neoliberalna zgodba o krizi je postala uradna zgodba o krizi. Uradna bruseljska zgodba o krizi. In uradna medijska zgodba o krizi. Alternativne zgodbe o krizi, ki bi preglasila in odpihnila neoliberalno, ni bilo, pravi Walden Bello, ali bolje rečeno: neoliberalna zgodba o krizi je prevladala, ker alternativna zgodba o krizi – saj veste, potreben je bistveno masivnejši stimulus, banke je treba zregulirati, monetarno politiko je treba sprostiti, tokove finančnega kapitala je treba nadzorovati, bogate je treba bolj obdavčiti, nacionalno infrastrukturo je treba prenoviti, spodbujati je treba zeleno industrijo, bogastvo je treba smiselneje prerazporediti, demokracijo je treba vpeljati na vse ravni ekonomskega odločanja, tudi v makroekonomijo ipd. – ni bila dovolj prepričljiva, dovolj agresivna in dovolj inspirativna.

In ker ni bilo dovolj prepričljive, dovolj agresivne in dovolj inspirativne alternativne razlage krize, so ljudje nasedli neoliberalni razlagi krize – kriva je država, kriv je javni sektor, krivo je zadolževanje. Nekaj podobnega se je zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja: ker progresivne sile niso ponudile dovolj prepričljive alternativne razlage krize, so ljudje nasedli fašistični razlagi krize. In ja, svet je potonil v fašizem. Zdaj je svet potonil v brutalni neoliberalni rojalizem. V tehnokratski tržni fundamentalizem, ki svet vodi od zgoraj, toda le od krize do krize.

Namesto »našega Keynesa« smo dobili »našega Friedmana«. Še huje: stebri družbe – od politikov do medijev – so oblast vrnili finančni industriji, tržnim fundamentalistom, neoliberalnim rojalistom. Hrepenenje po novem je sprhnelo, vrnila pa se je vera v staro.

Cilj neoliberalnega trika je na dlani: ko so neoliberalci pozornost s finančne industrije preusmerili na državo, javni sektor in socialno državo, so avtomatično odpihnili tudi vse zahteve po regulaciji finančne industrije. Ali bolje rečeno: če se je hotela finančna industrija izogniti vsem tistim regulacijam, ki so jih napovedovali, je morala kompromitirati državo, javni sektor in socialno državo.

Neoliberalci so potrebovali zgodbo, ki jih bo rešila pred pogromom in demonizacijo in ki jim bo obenem omogočila ohranitev vseh privilegijev, tudi tistega največjega: dereguliranosti. Dereguliranosti finančne industrije. Ki je pokopala svet. In ki ne pelje nikamor. Toda neoliberalci so zanjo preveč garali, da bi jo kar tako spustili iz rok.

Vse barve deregulacije

Kako se je to zgodilo, je nedavno popisal Greg Palast, sloviti raziskovalni novinar, ko je v reviji Vice razkril »End Game«, tajni memorandum, ki lepo pojasni, zakaj smo, kjer smo. Ameriško finančno ministrstvo je ob koncu devetdesetih let, v času Billa Clintona, sklenilo, da bo v povezavi z lobisti petih ameriških bank (Goldman Sachs, Merrill Lynch, Bank of America, Citibank, Chase Manhattan) razbilo in raztrgalo vse finančne regulacije širom po svetu. Pomeni: v vseh državah, ki so članice Svetove trgovinske organizacije.

Načrt je bil preprost, na videz nor, toda strupen in destruktiven: z eno samo potezo izvesti popolno deregulacijo financ. »Ko vidite 26,3-odstotno brezposelnost v Španiji, obup in lakoto v Grčiji, nemire v Indoneziji in stečaj Detroita, si oglejte memorandum End Game, izvor krvi in solz.«

To »Končno igro« – to »Končno rešitev finančnega vprašanja« – so spočeli leta 1997, pravi Palast. Robert Rubin, tedanji ameriški finančni minister, je delal vse, da bi dereguliral bančno poslovanje. In da bi lahko deregulacijo tudi zares izpeljal, je moral najprej doseči razveljavitev tako imenovanega Glass-Steagallovega zakona, ki je komercialne banke ločeval od investicijskih. Kar mu je uspelo. »To je bilo tako, kot da bi bančne trezorje zamenjal s kolesi rulete.«

Banke so se hotele igrati s finančnimi derivati, z nereguliranimi, tveganimi, špekulantskimi, hazarderskimi finančnimi produkti – in zdaj so to lahko počele nemoteno, brez slabe vesti in brez strahu pred roko pravice, navsezadnje, Larry Summers, pomočnik finančnega ministra (in nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke), je delal vse, da bi derivati ostali onstran regulacij in onstran nadzora. Toda zastavilo se je vprašanje: »Zakaj bi ameriške banke spreminjali v derivatne igralnice, če bo pa potem denar letel v države, ki imajo strožje in varnejše bančne zakone?«

Probanka in Factor banka sta jo odnesli slabo. Ker sta bili deregulirani. Neregulirani. In slovenski neoliberalci se zdaj čudijo, kako se je lahko zgodilo kaj takega. Nič ni bolj trapastega od neoliberalca, ki se ne strinja s svojo politiko.

Rešitev, ki jo je skovalo »pet velikih«, je bila preprosta: »V vseh državah tega planeta je treba z eno potezo odstraniti vse bančne kontrole.« Kako to izpeljati? Bankirji, Rubin in Summers so se obesili na Sporazum o finančnih storitvah, benigni dodatek k mednarodnim trgovinskim sporazumom, ki jih je urejala Svetovna trgovinska organizacija. »Preden so v igro stopili bankirji, so sporazumi Svetovne trgovinske organizacije zadevali le trgovanje z dobrinami, recimo – moji avtomobili za tvoje banane. Nova pravila, ki so jih napletli Summers in banke, pa so vse države prisilila v sprejetje trgovanja s toksičnimi sredstvi, kakršna so finančni derivati.«

Kar pomeni dvoje: prvič, vse države so morale finančne trge odpreti trgovanju z derivatnimi »produkti«, ki so jih pakirale predvsem ameriške banke, in drugič, vse države so morale odpraviti zakone, ki so komercialne banke (hranilnice) ločevali od investicijskih. Zakaj so države privolile v to »končno igro«, v deregulacijo? Iz preprostega razloga: dobile so ponudbo, ki je niso mogle zavrniti (s Kitajsko vred). Če jih je bilo treba izsiljevati, so jih izsiljevali. Če jim je bilo treba pri tem zvijati še roke, so jim pač zvijali še roke. Podobno kot pri »vilenski deklaraciji« pred napadom na Irak. Podpišite, če ne! Vlogo globalnega prepričevalca, ki je Sporazum o finančnih storitvah spremenil v bič ameriških bank, je prevzel Timothy Geithner, ki so ga imenovali celo za ambasadorja Svetovne trgovinske organizacije.

Kaj se je zgodilo, veste: deregulacija ni pokopala le številnih bank, ampak tudi številne države. Od Argentine do Grčije, v kateri je z derivati, kot vemo, špekuliral Goldman Sachs. Kreatorji »Končne igre« so jo odnesli precej bolje: Rubin je prevzel vodenje mogočnega finančnega konglomerata Citigroup (ki ga je potem pred bankrotom rešila Obamova vlada), Summers, ki je pod Clintonom postal finančni minister, je pod Obamo vodil Nacionalni ekonomski svet (in povsem mogoče je, da ga bo Obama postavil za šefa centralne banke), Geithner, ki se je selil iz ene finančne institucije v drugo (Mednarodni denarni sklad, Centralna banka New Yorka itd.), pa je pod Obamo postal finančni minister. Vsi so tudi bajno obogateli.

A po drugi strani – tudi Brazilija jo je dobro odnesla. Veliko finančno krizo, ki je udarila Zahod, je preživela brez praske. Zakaj? Ker onega fatalnega, toksičnega sporazuma, s katerim so deregulirali banke, ni podpisala.

Probanka in Factor banka sta jo odnesli slabo. Ker sta bili deregulirani. Neregulirani. In slovenski neoliberalci se zdaj čudijo, kako se je lahko zgodilo kaj takega. Nič ni bolj trapastega od neoliberalca, ki se ne strinja s svojo politiko.