Borut Mekina

27. 9. 2013  |  Mladina 39  |  Politika

Komu nagobčnik?

Ko se politiki začno zavzemati za svobodo govora in človekove pravice

Vasko Simoniti je za Gorana Klemenčiča zapisal: »S tem, ko se je fotografiral premišljeno in etapno v treh variantah s sliko „Big Brother is watching you“ je pokazal resnično omejenost in prezir do človeškega trpljenja ... Goran Klemenčič pestuje svoj drugi jaz in hrepeni po nadzorovanju in obvladovanju drugega.«

Vasko Simoniti je za Gorana Klemenčiča zapisal: »S tem, ko se je fotografiral premišljeno in etapno v treh variantah s sliko „Big Brother is watching you“ je pokazal resnično omejenost in prezir do človeškega trpljenja ... Goran Klemenčič pestuje svoj drugi jaz in hrepeni po nadzorovanju in obvladovanju drugega.«

Bivši predsednik parlamenta France Cukjati, bivši kulturni minister Vasko Simoniti in bivši svetovalec v kabinetu predsednika vlade Bernard Brščič so zgroženi. Menijo, da se v deželo vračajo časi »verbalnega delikta«, 133. člena nekdanjega kazenskega zakonika, s katerim so v času socializma oblasti obračunavale s kritiki svojega ravnanja. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je namreč februarja letos proti omenjenim na tožilstvo podala več predlogov za pregon. Šlo je za njihove izjave na zasedanjih Zbora za republiko, ki jih je stranka SDS v začetku leta pripravila v podporo Janezu Janši po objavi poročila KPK o Janševem premoženjskem stanju.

Cukjati je tedaj med drugim dejal, da je KPK pravzaprav »komisija za diskreditacijo«, in je njeno ravnanje označil za »perfidni sistem lansiranja laži«. Simoniti je poudarjal, da gre pri vodji KPK Goranu Klemenčiču za »zavestno in naklepno zlorabo položaja«, zaradi česar bi moral odstopiti. Brščič pa je sam ugotovil, da je komisijo verjetno zmotila njegova trditev, da KPK »deluje s pozicije moralnega arbitra«.

Zaradi vloženih predlogov za pregon in prvih zaslišanj na policijski postaji je Zbor za republiko začel »intenzivno kampanjo obveščanja EU o razmerah v državi«, kot je ta teden sporočil vodja njegovega Odbora za varstvo demokratičnih pravic in svoboščin Boštjan Turk. Pri ovadbah naj bi šlo za »nesprejemljivo zlorabo državnih institucij s ciljem utišanja kritike in zastraševanja drugače mislečih«, in za »natikanje nagobčnika svobodomiselnim posameznikom«, Klemenčič pa naj bi s svojim ravnanjem, kot je recimo poudaril Brščič, »izkazoval zelo jasne totalitarne popadke«.

Zavzemanje za svobodo govora je sicer plemenito dejanje, a v konkretnem primeru ni najbolj odkrito. Ko je njihov vodja Janez Janša oktobra 2008 na državno tožilstvo vložil predlog za kazenski pregon zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda zaradi njegove oddaje o Patrii, Cukjati, Simoniti in Brščič niso protestirali ali obveščali evropske javnosti o totalitarnih težnjah predsednika vlade, niti niso protestirali, da najmočnejši politik v Sloveniji kritikom natika nagobčnik.

Zato se je težko izogniti vtisu, da so Cukjati, Simoniti, Turk in Brščič ta teden povedali več o sebi in o svojih metodah v Zboru za republiko kot pa o protikorupcijski komisiji. Ali niso bili »mitingi« Zbora za republiko, ki so jih nič kaj spontano pripravili po vseh koncih Slovenije, skupaj s protesti pred sodiščem ob izreku sodbe v zadevi Patria takšen »perfidni sistem lansiranja laži«? Ali ni recimo to, da je SDS spodbudila ustanovitev parlamentarne komisije, ki naj bi preverila premoženjsko stanje Gorana Klemenčiča, takšne vrste »komisija za diskreditacijo«, o kateri je ta teden govoril Cukjati? In kaj reči o vsem njihovem brskanju po arhivih SDV, manipulaciji z njimi, objavljanju nepreverjenih anonimk na spletni strani stranke?

Protikorupcijska komisija je pod vodstvom Gorana Klemenčiča večkrat pokazala, kakšen vpliv imajo besede in dejanja najpomembnejših politikov v državi na širšo družbo in kako ignoranca do pravne države pri vrhu vodi v korupcijo najhujšega tipa na lokalni ravni. Potem ko je leta 2004 Pavle Rupar s parlamentarnega govorniškega odra nekaznovano zahteval »obvezni pregled mednožja«, je morda prišel čas za vlaganje predlogov za pregon. In to prav zato, ker gre za politike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.