Kritika / Priklicano zlo

za

Drugi.

Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.

Oba šokerja je posnel James Wan, ki je zdaj posnel Priklicano zlo, v katerem straši še starejša hiša. Stare hiše imajo pač svoje življenje, dolgo življenje, strašno življenje, polno mučnih prodaj, špekulantskih preprodaj in sovražnih prevzemov, finančnih mahinacij in izigranih lastnikov, tako da novi lastniki ne morejo nikoli reči, da so nedolžni, kar velja tudi za zakonca Perron (Lili Taylor & Ron Livingston) in njunih pet hčera, ki se preselijo v staro rhodeislandsko hišo: ja, terorizirati jih začne nekaj nevidnega, ja, ure se vsak dan ustavijo ob isti uri, in ja, v hiši je taka gneča, da za žive in vidne ni več prostora.

Na pomoč jim priskočita ugledna demonologa (Patrick Wilson & Vera Farmiga), specialista za normaliziranje in racionaliziranje paranormalnega, toda vsi ti nelagodni, brezkrvni kriki, zamrznjeni v retro napetosti nevidne črnine, so v resnici le Amityville, ki čaka na Izganjalca hudiča. Priklicano zlo je karneval nevidnega. Je lahko v času spektakla kaj bolj iritantnega?