Prepričal Evropo in prevaral izbrisane?

Ne eno ne drugo, kar se sprašuje gornji naslov kratkega zapisa v zadnji Mladini, Virantu ne bo uspelo. Odbor ministrov se je v tem skrajno občutljivem vprašanju očitno omejil samo na »proceduralno pohvalo«, da sedanja vlada tu sploh kaj počne (prejšnja je namreč samo zavlačevala) – vsebinsko oceno, ali bo zakon o odškodninah izbrisanim v skladu s »pilotno« sodbo ESČP ali ne, pa je v celoti prepustil samemu sodišču. Zakaj naj bi evropski sodniki zdaj precej težje zavrnili ta zakon, kot je namignjeno v Mladini, mi ni jasno. Če bodo seveda ostali še naprej sodniki, ki odločajo o kršitvah temeljnih pravic ljudi in o spoštovanju svojih sodb, in se ne bodo spremenili v kakšne kompromisarske in za pravo slepe politike – to pa se ne bo zgodilo.

Pred odločitvijo o tem, ali ta zakon (ko bo sprejet) spoštuje »pilotno sodbo« ali ne, pa mora ESČP to sodbo za prvo šesterico izbrisanih najprej sploh dokončati. V njej namreč še vedno manjka določitev višine odškodnine za materialno škodo za prvih šest pritožnikov, ki jim je sodišče lani prisodilo po 20.000 evrov vsakemu samo za nematerialno škodo. Zamudo je povzročila Slovenija, ki bi morala svoje stališče do tega sporočiti že septembra lani, a tega ni naredila. Ni znano niti, ali je to morda naredila vsaj z enoletno zamudo. Tudi če morda je, javnosti svoje stališče do tega skriva. Jasno, zakaj: ker je od določitve višine materialne odškodnine za prvo šesterico seveda še kako odvisna tudi presoja sodišča o ustreznosti ali neustreznosti tega, kar izbrisanim ponuja Slovenija. ESČP je takim, ki so bili izbrisani dolgih 19 ali 20 let, prisodilo po 20.000 evrov samo za nematerialno škodo, realna materialna škoda je bila pa vsaj še nekajkrat večja – Slovenija pa bi takemu med izbrisanimi dala vsega skupaj manj kot 10.000 evrov! In to v štirih obrokih, ne naenkrat, kot bo morala izplačati »strasbourškim zmagovalcem«. Če bo na koncu vendarle prisiljena k priznanju ustreznih, po dosedanji praksi Strasbourga največ za polovico zmanjšanih »strasbourških« odškodnin, to seveda ne pomeni, da bi jih morala izplačati takoj – saj je vsakomur jasno, da tega v sedanji krizi preprosto ne zmore. In predstavniki organizacij in podpornikov izbrisanih smo ministru Virantu že 27. maja med svojimi sedmimi temeljnimi zahtevami (ki jih nesramno in neodgovorno ignorira – brez vsakega odgovora!) sporočili tudi, da se tega zavedamo in da se zato strinjamo s tem, da se kriza upošteva »pri določitvi tempa izplačevanja odškodnin, nikakor pa ne pri določanju njihove višine.«

Zavajajoča, kar dvojno (čeprav v Mladini gotovo ne namerno) pa je navedba, naj bi »povprečen izbrisani dobil okoli 5000 evrov in ne 20.000, kot tistih nekaj izbrisanih, ki jim je uspelo s tožbo pred evropskim sodiščem«. Prvič: tistih šest bo pred ESČP dobilo precej več – po 20.000 so dobili samo za nematerialno škodo. In drugič: to niso bili »povprečni izbrisani«, ampak med najtežjimi primeri, vsi izbrisani skoraj 20 let, od začetka skoraj do konca. Če za »povprečnega izbrisanega« štejemo takega, ki je bil izbrisan 7 let (do leta 1999, ko si jih je status uredilo daleč največ), potem bi po Virantovem zakonu tak dobil 3.360 evrov. Znesek 40 evrov na mesec pomeni namreč 480 evrov na leto – medtem ko znesek socialne pomoči ljudem, ki so brez dohodkov, znaša 260 evrov na mesec! Pa je to le socialna pomoč ljudem, katerih stiska ni posledica nezakonitega ravnanja države proti njim – pri izbrisanih pa gre za odškodnino za nezakonito povzročeno škodo! In to, ponavljam še enkrat, za gole »nominalne« zneske, brez vsakih obresti. Koliko bi znašale te, če bi jih zahtevali, raje niti ne pomislim – kaj šele, da bi jih začel računati.