Kritika / Duh leta ‘45

za +

Družba.

Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?

Ken Loach, ugledni britanski auteur, veteran filmske levice, na to vprašanje odgovarja tako, da z arhivskimi posnetki in pripovedmi pričevalcev – malih ljudi, nekdanjih delavcev, zgodovinarjev ipd. – skače v čas pred II. svetovno vojno, čas med II. svetovno vojno in čas po II. svetovni vojni.

Neki moški, ki je pred vojno odraščal v liverpoolskem slumu, strašni, odurni revščini, zgrabi zgodovino za roge, ko ugotovi: »Bili smo največji imperij na svetu, imeli smo Indijo, Afriko, Kanado in Avstralijo, živeli pa smo v največjem slumu na svetu.« Elita jih je res dobro potegnila in nategnila. Potem je prišla vojna: Britanci so trpeli, racionirali, se pet let borili za svobodo in zmagali. In zmaga jih je navdala z občutkom, da je zdaj vse mogoče. In bilo je! Če so se borili za svobodo, zakaj bi se zdaj, po zmagi, spet umikali elitam? Zakaj bi se po zmagi spet vrnili v slume? V miru so vojno napovedali brezposelnosti, revščini, boleznim, pohlepu, depresiji, negotovosti, sebičnosti in slumom, obenem pa dali jasno vedeti, da ima blaginja vseh prednost pred interesi in profiti elite. Izvolili so laburistično vlado Clementa Attleeja, ki je nacionalizirala rudnike, industrijo, energetiko, vodovode, transport in stanovanjsko politiko. Da bi torej ponovno zagnali ekonomijo, so nacionalizirali industrijo. In seveda, Attleejeva vlada je vpeljala javno zdravstvo, javno šolstvo, socialno varnost – socialno državo. In kar je neverjetno: lansirali so jo v času, ko je imela Britanija šibko ekonomijo in ko je bila hudo zadolžena. Tako je končno postala družba. Zdaj delamo kakopak ravno obratno. Ker nismo več družba. In ker smo izgubili duha leta ’45.

(Kinodvor)