Kritika / Samo bog odpušča

za +

Hamlet.

Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.

Gosling tokrat ni brezimni lakonični dirkač, ampak Julian, lakonični diler, ki mu Crystal (Kristin Scott Thomas), njegova mati, ledena, pajkovska, neogotska femme fatale, rojena v filmih noir, kakršen je Drive, zapove maščevanje.

Ubil naj bi tega, ki je ubil Billyja (Tom Burke), njegovega starejšega brata, sicer sociopata, ki si je smrt zaslužil, toda tudi ta, ki ga je ubil, hladni, brezčutni, demonični tajski policaj Chang (Vithaya Pansringarm), obredno nor na sekanje udov in karaoke, je tako pokvarjen, kot je bil njegov brat, zato ni čudno, da vsi skupaj izgledajo kot duhovi, ki jih z življenjem druži le še preigravanje Hamleta. Somračni, lepljivi, transgresivni Bangkok je Elsinore, omahljivi, mazohistični Julian je Hamlet, posesivna Crystal, ki zaudarja po incestu, je Gertruda, sadistični Chang, ki nadomešča kralja (hja, Boga Stare zaveze), pa je Klavdij. Refn izriše svet, v katerem so zločini tako nihilistični, da so neodrešljivi, ali bolje rečeno – zločini so tu tako nečloveški, da lahko kot odpuščanje nastopi le srhljiva, srdita kazen.