Kritika / Kaj ko bi živeli vsi skupaj

zadržan

Srečni za umret.

V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.

(Kinodvor)