Destruktivna kritika

Odgovorni urednik Mladine Grega Repovž je v 28. št. Mladine z dne 12. julija 2013 v uvodniku Bavconova misel z mojim soglasjem navedel del pisma, ki sem ga napisal članom Odbora za pravično in solidarno družbo. V pogovoru mi je predlagal, naj tudi sam napišem za Mladino, kaj si mislim o političnih razmerah v tem času v Sloveniji. Odzivam se na to povabilo zlasti zato, ker se mi zdijo moji pogledi, ki jih je navedel Repovž, zdaj še bolj utemeljeni. Seveda se lahko motim in tudi zato se mi zdi prav, če se oglasim, saj sem prebral in slišal nekaj ugovorov, od katerih me je najbolj presenetil odgovor cenjenega profesorja dr. Dušana Kebra v Dnevnikovem Objektivu.

Ni me samo presenetil, tudi še okrepil je moje že sicer precej neusmiljeno pravilo »dvomim o vsem« in me pognal v še dodatna premišljevanja. Sredi teh premišljevanj me je presenetila politična poteza gospoda Jankovića in še povečala moje dvome. K sreči sta zmagala razum in interes Slovenije. Zato sem se vendarle odločil in napisal tole besedilo; tudi zato, ker menim, da bi se spričo hude krize morala močno povečati odgovornost vseh političnih dejavnikov za politično stabilnost Slovenije, to pa pomeni tudi pripravljenost na neizogibne kompromise, ki izvirajo iz ujetništva Slovenije v evropskem političnem računovodstvu.

Seveda ne zanikam in ne morem zanikati kritičnih ugotovitev profesorja Kebra in še vrste drugih upornikov, če naj z eno besedo zajamem vse, ki se s pozicij politične levice upirajo sedanji politiki vlade gospe Bratušek. Res je, politika varčevanja se ni spremenila ne na splošno in ne v nadrobnostih, toda prav tako se ni spremenila politika Evropske komisije in gospa Merkel je močno zmagala na volitvah v Nemčiji. Pri nas gre gospodarstvo navzdol, BDP se zmanjšuje, brezposelnost in revščina naraščata, apatija ljudi tudi, saj je na raznih protestnih shodov vse manj udeležencev, obenem pa naraščajo, včasih tudi nekoliko nenadzorovani, izbruhi nezadovoljstva vodilnih ljudi »uporniških« skupin, vse ostrejši je tudi njihov besednjak. Bojim se, da postaja zmeda na splošno in v glavah ljudi vse večja, zlasti zato, ker nobena od kritik ne pove, kaj je v danih okoliščinah mogoče in treba narediti tukaj in zdaj. Zato se zamisel o predčasnih volitvah, zgrajena na viziji o konsenzu večine na nekaj temeljnih programskih točkah, vse bolj odmika, vse glasnejše so, tudi v sicer resnih medijih, zahteve po odstopu predsednice vlade, če je celo ne diskvalificirajo kot politika, človeka in žensko na prav nizkotnih ravneh, vedno pogosteje celo na robu ali onkraj elementarnih pravil preproste dostojnosti.

Zahteve po novih čimprejšnjih volitvah se mi zdijo po eni strani utopične, če nihče ne ponudi drugačne, odrešilne in množično podprte ter seveda predvsem uresničljive zamisli, kakor da bodo odrešitev prinesle volitve same na sebi. Po drugi strani so takšni pozivi, o tem sem prepričan spričo politične pasivnosti velike večine ljudi, huda in resna grožnja za idejo o demokratični pravni državi, ki naj bi jo odlikovali: pluralizem, strpnost, odprtost duha, vladavina prava in učinkovito varstvo človekovega dostojanstva in njegovih pravic ali vsaj postopno približevanje tem vrednotam. Prav nasprotno, vse bolj se zdijo mogoče razne oblike fašističnih Zlatih zor, kandidate za kaj takšnega pa imamo tudi pri nas ...

Meni se zdi, da je za resno razpravo še vedno na prvem mestu vprašanje, ali ima Slovenija ta trenutek kaj več kot dve možnosti. Ena so pač predčasne volitve, ki jih nekateri »uporniki« tako forsirajo. Kaj to pomeni kot grožnja, sem pravkar povedal in za dokaz povsem zadostujejo izjave gospoda Janše iz zadnjega časa. O njih in o dveh domovinah je pisal tudi Vlado Miheljak v Mladini, zato si morda lahko prihranim ponavljanje in obujanje slaboumnih izjav in hudobnih hujskanj, razdvajanj s ponaredki zgodovine, s prikritimi pozivi k ponovnim protiustavnim potezam vred (Zujf).

Zavedati se je treba, ko razpravljamo o vladi in o predčasnih volitvah, da se zdijo v današnjih razmerah mogoče razne oblike fašističnih Zlatih zor, kandidate za kaj takšnega imamo tudi pri nas.

Druga možnost, ki jo vidim, je, da koaliciji in vladi gospe Bratušek ob pomoči in ob kritičnem, a konstruktivnem sodelovanju vseh, ki Sloveniji želijo dobro, uspe prebroditi deročo reko vsestranske krize. Če kdo vidi še kakšno tretjo, realno uresničljivo možnost tukaj in zdaj, ne dolgoročno (demokratični socializem, ki mi je sicer pri srcu) in ne utopično (neposredna demokracija), mu bom hvaležen, če mi jo razodene. Pri tem seveda ne mislim na posamičen takšen ali drugačen ukrep vlade, ki je vsekakor lahko predmet razprave in različnih stališč ob domnevi, da gre za vprašanje, katera varianta bi bila koristnejša za Slovenijo, ne za to ali ono politično stranko, skupino ali celo za posamezno osebo in za njen boj za oblast.

Zavedam se, da slovenska prevladujoča mentaliteta ni naklonjena pozitivnemu odnosu do vlade na oblasti, kakor da je znamenje dostojne intelektualne in moralne drže osebe, ki nastopa v javnosti, edinole sprotna, kar je le mogoče ostra, odklonilna in destruktivna kritika vlade in sploh vseh vrst oblasti. A ne glede na to in če je točna moja domneva o vladi gospe Bratuškove oziroma bolje rečeno o vladajoči koaliciji kot edini realni možnosti Slovenije, potem je moje naslednje vprašanje, zakaj mediji, tudi domnevno levi in sredinski, in velik del vstajnikov tako neusmiljeno, tako sovražno in razdiralno, tako podcenjevalno in osebno žaljivo napadajo to koalicijo, vlado in predsednico. Če bi šlo za konstruktivno kritiko, za dobronamerno opozarjanje na napačne ali dvomljive odločitve, ukrepe itd., bi seveda ne bil v dvomih. Tako pa se bojim, da takšno destruktivno ravnanje ali nima smisla (je pač slovenski kritizerski nacionalni šport) ali pa hote ali nehote seje zmedo, negotovost, brezizhodnost in egoizem, apatijo ter politično nestabilnost in tako dejansko speljuje vodo na mlin skrajne desnice.

Ne vem, ali imam prav, in zato sprašujem, ali je pravilno moje mnenje, da je Slovenija članica EU, ker druge poti po osamosvojitvi objektivno ni imela. Državljani pa smo naivno verjeli (vsaj jaz), da vstopamo v druščino, ki bo med drugim solidarno priskočila na pomoč članici, če bo ta zabredla v težave ekonomske (kriza), pa tudi politične narave (avtoritarni režim V. Orbana na Madžarskem.). Zdaj se zdi močno verjetno, da je Evropska komisija tudi ali celo samo podaljšana roka evropskega, zlasti nemškega velekapitala, ki izčrpava obrobne državice in jih z grožnjami, diskvalifikacijami in vsakovrstnimi pritiski potiska v še hujšo bedo in stisko. Toda, žal, nam vse te in tem podobne ugotovitve prav nič ne pomagajo. Slovenija zdaj »na sredi razburkanega morja« ne more izstopiti, če se izrazim malce slikovito, a bojim se, da ne pretirano. Zato morata vlada in Slovenija sploh po moji presoji skrbeti, da Slovenija na ladji obsedi in da je kakšen velik val ne vrže v morje. Zaradi tega menim, da spet nimamo nobene možnosti izbire, in če je zares tako, potem so to razlogi zaradi katerih se mi zdi, da bi morali sedanjo koalicijo in vlado in njune ukrepe vsaj v načelu podpreti. Res so varčevalni, a vsaj histerični niso več, niso razredno in ideološko diskriminatorni, vlada si vsaj prizadeva, čeprav včasih neuspešno ali nespretno, da bi pridobila soglasje strok, sindikatov in drugih prizadetih dejavnikov in vsaj do zdaj sprejeti ukrepi tudi niso videti samovoljno protiustavni.

To pa po mojem mnenju ne pomeni, da ne bi smeli biti kritični do splošne politike in do konkretnih ukrepov te vlade. Tudi sam imam nekaj dvomov in pripomb, od katerih naj tu navedem le dve. Prva se nanaša na ukrepe, ki naj bi oživili naše gospodarstvo in naj bi v tej zvezi predvsem ustvarili veliko delovnih mest. Najbrž je to najtrši oreh sedanje vlade in vsaj sam še nisem zasledil, pa preberem skoraj vse objavljeno, kakšnih konkretnih, učinkovitih in uresničljivih predlogov za takšno ukrepanje vlade. Potem ko sem prebral prispevek profesorja Mencingerja v eni zadnjih številk Pravne prakse, mi je postalo še bolj jasno, da je ustvarjanje novih delovnih mest najtrši oreh vsake, ne samo sedanje vlade, preprosto zato, ker delovnih mest ni, ker jih je skrčila moderna tehnologija z avtomatiko. Namesto da torej kdo napada vlado, češ da ne poskrbi za nova delovna mesta, bi od konstruktivnega kritika pričakoval poznavanje bistva problema in zato kakšne drugače zamisli in predloge, na primer o skrajšanju delovnega časa, kar bi morda omogočilo precej novih zaposlitev. Po mojem mnenju se namreč pomembne »stranske« posledice brezposelnosti kažejo v obliki osebnostne degradacije, obupa in resignacije, brezperspektivnosti in apatičnosti, vse to pa je vsaj posredni, če že ne neposredni vzrok za neke vrste upor tako depriviranih ljudi, in sicer aktivni upor v obliki naraščanja premoženjske in nasilniške kriminalitete in pasivni upor v obliki alkoholizma in drugih vrst drogiranja vse tja do samomorov.

Najbolj me jezijo vzvišene kritike nekaterih mlajših na pol politikov, na pol ekonomistov, ki vedo povedati, kaj vse je menda narobe v politiki in ukrepih vlade, z neizmerno domišljijo trdijo celo, da je manjkajoči kapital pri članih Foruma 21, niti besede pa ne najdem o tem, kaj je v danih okoliščinah realno mogoče in kaj je treba storiti, da bo gospodarstvo oživelo. Ne morem si kaj, da ne bi takšnih stališč označil kot politikantskih in v službi skrajno desne politične opcije, ki bi na vsak način rada prišla znova na oblast. To je seveda ne samo brez koristi, marveč je tudi do skrajnosti škodljivo, ker v imenu ekonomske vede seje sovraštvo, razdor, nezaupanje, nestabilnost, iluzije in kar je še negativnih in razdiralnih nevrednot.

Naši predstavniki se na ravni EU, kolikor pač lahko presodim po medijskih poročilih, obnašajo prej kot ubogljivi šolarčki, ne pa kot predstavniki suverene države, ki ji pripadata pravno in dejansko enakopravno mesto in vloga v organih EU.

Moja druga kritična misel se nanaša na odnos vlade in drugih predstavnikov Slovenije do organov EU, zlasti Evropske komisije. Vtis imam, da se naši predstavniki, kolikor pač lahko presodim po medijskih poročilih, obnašajo prej kot ubogljivi šolarčki, ne pa kot predstavniki suverene države, ki ji pripadata pravno in dejansko enakopravno mesto in vloga v organih EU. Primarno in sekundarno pravo EU imata vgrajene mehanizme, s katerimi lahko članice, tudi najmanjše, enakopravno sooblikujejo politiko EU na tistih področjih, ki spadajo v njeno pristojnost na podlagi določb primarnega (pogodbenega) prava EU. Sam te mehanizme natančneje poznam za področje evropskega kazenskega prava, zato mi lahko verjamete, da je res, kar govorim. Če bi v takšnem okviru doživeli izsiljevanje in nasilje močnejših, bi lahko povsem legitimno in v skladu z evropskim pravnim redom sprožili vseevropski javni škandal v medijih in v Evropskem parlamentu. Vsaj pri nekaterih aktualnih vprašanjih, na primer o vodi pa o semenih in še čem, sem zasledil znamenja, ki kažejo, da se države članice lahko uprejo diktatu multinacionalk, če ga poskuša izpeljati Evropska komisija. Toda seveda je mogoča aktivna vloga kake države samo, če te mehanizme pozna in če ima doma ustrezne strokovne skupine, ki lahko političnim predstavnikom ponudijo kvalificirana, relevantna in strokovno prepričljiva stališča, predloge in ugovore in povrhu še tako domišljene, da bi pridobili zavezništvo večine vlad manjših držav članic EU. Vsaj meni se dozdeva, da bi to lahko bil legitimen, zakonit in vsaj tu in tam tudi učinkovit upor zoper neokapitalistične ekscese v politiki EU, če si dovolim uporabiti to kratko besedo za vse tisto, kar nas najhuje prizadeva.

Res so ukrepi vlade še vedno varčevalni, a vsaj histerični niso več, niso razredno in ideološko diskriminatorni, vlada si vsaj prizadeva, čeprav včasih neuspešno ali nespretno, da bi pridobila soglasje strok, sindikatov in drugih prizadetih dejavnikov.

V okviru teh razmišljanj in zlasti v zvezi s suverenostjo se kar vsiljuje tudi tematika naše nacionalne (državljanske) samozavesti in nekaterih vrednot, ki se lahko napajajo samo pri istem izviru, kot bi se lahko in bi se morala napajati naša samozavest. Ne da bi si želel prilivati olja na ogenj slovenske politične razdvojenosti, se mi vendarle zdi vredno vprašati, ali menite, spoštovani bralci, da je državljansko in nacionalno samozavest mogoče graditi na sedemdeset let starem nacionalnem izdajstvu in kolaboraciji z avtorji in izvajalci holokavsta ali pa je to mogoče samo, če je zunaj dvoma in sporov, da smo bili med zmagovalci druge svetovne vojne, ki pomeni zlasti popoln poraz nacizma in fašizma, dveh skrajnje nečlovečnih ideologij in političnih režimov. Odgovor na to vprašanje se mi zdi nesporen zlasti tudi zato, ker je imelo drugačno izhodišče v vseh do zdaj znanih primerih samo negativne posledice, na primer: Peterletovi pogovori z Italijani o vrnitvi premoženja istrskih optantov, zahteve po negaciji sklepov AVNOJ-a, razglašanje Slovencev za genociden narod (fojbe) ali italijanska proslava 10. februarja kot dneva izgona Italijanov iz Istre itd.

Na koncu, a nikakor ne nazadnje pa še moja domneva, da bi vse, o čemer sem tu razmišljal, nemara lahko kaj pripomoglo tudi k politični stabilnosti Slovenije, ki se tudi meni (naj mi bo blagohotno oproščeno) zdi zelo bistven pogoj za to, da bi bila naša država enakopravno in spoštljivo obravnavana v organih EU.