Saksofonist, ki šibi kolena

Bolj ko se je bližal nastop zvezdniškega avant saksofonista Colina Stetsona v Cankarjevem domu, glasnejše so postajale govorice, da je koncert razprodan. Govoricam so verjetno botrovali hvalospevi na Američanov račun, ki tokrat niso prihajali le iz kroga okoli jazzovske serijalke Cankarjevi torki, pač pa tudi iz vrst privržencev indie rockovskih, elektronskih, pop, predvsem pa samosvojih, svežih in atraktivnih muzik. No, v torek se je izkazalo, da koncert vendarle ni bil razprodan, so pa Klub Cankarjevega doma (upravičeno) skoraj povsem napolnili sladokusci z raznoterimi glasbenimi izvori.

O Stetsonu v presežnikih že kakšnih pet let pišejo All About Jazz, New York Times, Pitchfork in Wire, torej mediji, ki že v izhodišču nagovarjajo precej različne bralce. Za svoje koncerte ga redno angažirajo indie rockovski zvezdniki Arcade Fire, Bon Iver in Bell Orchestre. Kot studijski glasbenik je sodeloval tudi s Tomom Waitsom, igral je s skupino LCD Soundsystem, pa z Loujem Reedom, Davidom Byrnom. Za njegove skladbe sta mu glasova posodila Laurie Anderson in Justin Vernon (Bon Iver). In njegova zadnja studijska albuma sta bila obakrat nominirana za Polaris Music Prize, nagrado, ki jo vsako leto podelijo najboljšemu kanadskemu albumu; Stetson namreč že več let živi in ustvarja v Montrealu.

Zaradi teh referenc so ga gotovo spoznali tudi poslušalci, ki ga sicer najbrž ne bi. Kljub temu pa je večino privržencev najprej vendarle očarala njegova glasba. Kar je za glasbenika s koreninami v klasični glasbi in (avantgardnem) jazzu skorajda nepojmljivo, še toliko bolj zato, ker njegov izraz še vedno močno sloni na teh prvinah. Toda njegova glasba ima močan neposreden apil tudi za poslušalce brez jazzovskih izkušenj.

Ker Stetson na tej turneji uporablja altovski in basovski saksofon, torej po definiciji monofonična inštrumenta, se je pred njegovim ljubljanskim nastopom porajalo vprašanje, v kakšni obliki bo pravzaprav predstavil skladbe. Res je, da spremni teksti njegovih plošč in Stetson sam poudarjajo, da vse posname brez studijskih nasnemavanj, a hkrati je kot mešalca zvoka na svojih ploščah angažiral cenjena elektronska producenta Tima Heckerja in Bena Frosta, ki posamezne zvoke lahko tudi studijsko poudarita. No, že po uvodni skladbi je postalo jasno, da studijska sodelavca nimata prav veliko dela. S podaljšanimi tehnikami, vokaliziranjem skozi ustnik, uporabo odmeva (reverba) in tehniko krožnega dihanja, je Stetson skladbe odigral skoraj v enaki podobi kot na ploščah. V slogu največjih mojstrov je v isti sapi krojil ritme, melodične linije, vse skupaj sočasno nadgradil še z glasom in v najlepši luči pokazal, zakaj med poznavalci velja za enega najzanimivejših glasbenikov svoje generacije.

A o tem smo razmišljali šele po nastopu – med njim smo se izgubljali v dih jemajočih hipnotičnih repeticijah in uživali v vsakem posameznem gibu.