Vesna Teržan  |  foto: Uroš Abram

18. 10. 2013  |  Mladina 42  |  Kultura

Čvrst in odločen ton

Igor Dekleva je eden največjih slovenskih pianistov in letos bo praznoval osemdesetletnico. Koncertiral je v vseh svetovnih glasbenih prestolnicah in uspešno gostoval vse od Kitajske do Sovjetske zveze, Južne Amerike, ZDA, po vsej Evropi in tudi v Južni Afriki. Skupaj je odigral več kot 1600 koncertov in posnel približno 50 plošč in avdioposnetkov.

Ob visokem jubileju Igorja Dekleve se bodo vrstile prireditve, ena je že bila v Trstu, sam pripravlja plošček z avtorskimi skladbami, naslovljen Od dua do orkestra, jeseni bo sodeloval na Kogojevih dnevih in letos so mu na Mednarodnem tekmovanju skladateljev v Luksemburgu že podelili posebno nagrado. A pot do vrhunskega pianista je težka in ena izmed postaj je bila tudi Visoka šola za glasbo v Münchnu.

»Apassionata, ta vam leži, moje nasvete potrebujete za onega drugega Beethovna,« je profesor Erik Then-Bergh tam prišepnil Igorju Deklevi. V mislih je imel njegov mladi vihravi temperament in izvrstno klavirsko tehniko, ki sta se zlila s strastnimi skladbami. V šestdesetih letih, ko se je Dekleva izpopolnjeval pri znamenitem profesorju, mu je ta namignil, da je Mozart, ki je pregovorno lahek za začetnike, zelo težak za poklicnega pianista.

Je to protislovje? Ne, v bistvu gre za odkrivanje plasti Mozartove glasbe in več ko znaš, več odkriješ v njej. Kako 32 šestnajstink razporediti postopoma od forte non legato do legatissimo in v diminuendu nanizane note speljati v spevno kantileno? Ja, to so sladke težave poklicnih pianistov, ki jih laični poslušalci zaznamo le kot odlično odigran part.

Z vztrajno vadbo in »garanjem do smrti« je Dekleva postal eden izmed priznanih Mozartovih interpretov. »Za Mozartove kadence gotovo drži, da je moja umetniška interpretacija nekoliko prehitevala čas. V interpretacijo sem preprosto hotel dati samega sebe in se ne zgolj držati že omejenega akademskega pristopa. Ko sem po ljubljanski izvedbi isto delo kasneje igral v Frankfurtu, pa sem se vrnil k bolj asketski, akademski interpretaciji, a so mi v nemškem osrednjem časopisu očitali prav to ’akademskost’,« se spominja. Pred tem koncertom je v Ljubljani odigral Mozarta preveč »vehementno dinamično in z nepotrebno veliko zavzetostjo v detajlih«, kot so njegovo interpretacijo ocenili slovenski kritiki. Za slabost so mu šteli tisto, kar je z muko zvadil v Münchnu in kar je drugod veljalo za odličnost. Kljub temu se je po premisleku odločil, da se bo na koncertu v Frankfurtu vrnil k bolj akademski interpretaciji Mozartovega Koncerta v C-duru.

Dekleva pravi, da je iskanje pravega Mozartovega izraza bodisi za izvajalce bodisi za poslušalce in kritike neskončen proces: »Je vrelec izraza, ki ga ne moreš (do)končno doseči. Že misliš, da si se dokopal do njega, pri naslednji enaki ali drugačni interpretaciji pa bodo odzivi spet drugačni. V svoji viziji imam Mozarta za skladatelja in glasbenika, ki ga je treba interpretirati tudi prosto, z menjavami tempov, seveda z mero in okusom. To velja tudi za Johanna Sebastiana Bacha, Ludwiga van Beethovna ...«

S Chopinom se je Dekleva prvič spopadel že, ko je bil dijak na Srednji glasbeni šoli v Beogradu, a kasneje, ko se je v italijanski Sieni izpopolnjeval pri slovitem švicarskem klavirskem mojstru Alfredu Cortotu, virtuoznem interpretu Chopina, Debussyja in Schumanna, je spoznal, kaj pomenijo osebni stiki in poznanstva. Cortot je imel prek svojega profesorja Emila Descombesa, ki je bil Chopinov učenec, na neki način neposreden stik z legendarnim skladateljem. Tako je tudi na Deklevo prenašal vednost o tem, kako je sam Chopin interpretiral svoje skladbe. »Gole note so marsikdaj zelo pomanjkljiva osnova za izvajalca, ki posreduje notno sliko poslušalcu. Zato sem bil vesel neposrednih interpretacijskih navodil samega Alfreda Cortota, ki je poznal tudi anekdote iz Chopinovega življenja,« pravi.

»Iz klavirja lahko izvabiš barvitost, ki se ne da doseči z enim samim udarcem, ampak gre včasih za božanje tipk, vtiskanje tipk, za zvočne učinke, ki jih dosežemo s pedali.«

Dekleva je Chopinove skladbe vključil skoraj v vsak svoj nastop, znal se je vživeti v njegovo glasbo. Veliko polonezo v As-duru, op. 53 je poleg mazurk in valčka uvrstil na ploščo, ki je izšla leta 1977 pri Helidonu. »Od pianissimo v Polonezi, ki je šele slutnja poznejšega viharja, do forte fortissimo na koncu, s stopnjevanjem tudi kompozicijsko dobro utemeljene modulacije,« se spominja.

Pri Cortotu je poleg tega dobil koristne nasvete, kako igrati Clauda Debussyja, tega je Cortot poznal osebno. »Študij pri Cortotu mi je prinesel novo glasbeno in klavirsko spoznanje o dinamiki, da gradiš posamezne preludije od mezzoforte navzdol. Gre za številne dinamične odtenke, kjer p (piano) ni samo p, ampak je še pp, ppp, pppp itd. Torej komaj slišen zvok. Iz klavirja lahko izvabiš barvitost, ki se ne da doseči z enim samim udarcem, ampak gre včasih za božanje tipk, vtiskanje tipk, za zvočne učinke, ki jih dosežemo s pedali. Kombinacija vseh treh pedalov je najmanj tako pomembna kot igra po klaviaturi.« In v teh podrobnostih in dodatkih v klavirski igri je Debussy tako zelo drugačen na primer od klasične Mozartove glasbe.

Igor Dekleva je znan tudi kot izreden interpret slovenskih sodobnih skladateljev, odigral je vrsto krstnih izvedb del slovenskih skladateljev, predvsem Primoža Ramovša, Janeza Matičiča, Alojza Srebotnjaka, Lucijana Marije Škerjanca, Lojzeta Lebiča, Slavka Osterca itn. Nekatere skladbe so bile napisane prav za Deklevov temperament, na primer Ramovševa Preludij in Vrnitev, šest skladb pa je Ramovš zložil tudi za klavirski duo Dekleva.

Pavel Mihelčič je leta 1968 v reviji Mladina napisal: »Igor Dekleva je s tem koncertom dokazal, da je talentiran pianist. Na koncert se je skrbno pripravil, z izvedbo Lebičeve skladbe pa pokazal še posebno afiniteto do novo nastale slovenske izvirne klavirske glasbe.« Primož Kuret pa je v Delu zapisal: »Pianista odlikujeta čvrst in odločen ton ter tehnična in spominska zanesljivost.« To in še drugo so bili razlogi, da je Dekleva naredil sijajno mednarodno kariero in imel solo koncerte, pa tudi vrsto koncertov v duetu, najpogosteje z nemškim violinistom Mihaelom Grubejem, ki je igral na Amatijevo violino iz 17. stoletja. Skupaj sta obredla vse celine, razen Avstralije. V duetu sta začela koncertirati leta 1984 na Grubejevo pobudo in odigrala na stotine koncertov ter posnela nekaj gramofonskih plošč.

Predvsem pa je bil uspešen in tudi pomemben za slovensko komorno glasbo njegov klavirski duo z življenjsko sopotnico, pianistko Alenko Kraut Dekleva. Slovela sta po briljantni uigranosti in Alenka je bila prava protiutež Igorjevemu temperamentnemu igranju. Kot simpatična anekdota se sliši pripoved, da ga je morala na koncertu »brcniti« pod klavirjem, ker je povsem »padel« v muziciranje. Alenka je glede tega pripomnila: »Ja, v njegovem značaju je, da ga pogosto preveč zanese, in takrat je bil tak poseg nujen.«

Določal si je vedno težji koncertni program, njegove ambicije so rasle, izbiral je virtuozna klavirska dela, da je lahko izživel svoje želje in pokazal svojo virtuoznost.

Kritike njunih koncertov so bile deležne velike pozornosti: označili so ju za »odlično uigrana pianista«, njun nastop pa z besedami »spektakularno v kompozicijski, vsebinski in tehnični klavirski govorici«; ugotavljali so tudi, da »opazno vstopata v naš komornoglasbeni utrip s specifičnim umetniškim profilom dovolj nenavadne in domala pozabljene klavirske zasedbe in pogumno orjeta ledino izvedb za štiriročno klavirsko igro«. Alenka je na primer pri Mozartu navadno igrala prvi part, ker ji je drobna prstna tehnika bolj ustrezala, podobno pri Schubertu. Klavirski duo je Igor Dekleva odigral tudi s pianistkama Gito Mally in Marino Horak ter pianistoma Acijem Bertoncljem in Bojanom Goriškom.

Igor Dekleva se je rodil 30. decembra 1933, šolal se je na Srednji glasbeni šoli v Beogradu, tam je začel tudi študij kompozicije, študij klavirja pa je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Janku Ravniku in profesorici Hildi Horak. Ravnik je imel praško tehniko, ki je zahtevala koncizen in precizen močan udarec z ukrivljenimi visoko dvignjenimi prsti in nizko držo roke. Deklevova roka tega ni najbolje prenesla, saj je pred tem igral Cortotovo tehniko z iztegnjenimi prsti. Horakova je poznala Ravnikovo tehniko in morebitne poškodbe rok v zvezi z njo. A sama je imela drugačen odnos do klavirskih tehnik in do glasbenih del. Ta je temeljil na vodenju fraze, na intelektualnem védenju, kje sta v posamezni skladbi arhitektonsko nižišče in vrhunec. Pri Ravniku je bilo to nakazano le intuitivno, pri Horakovi pa si lahko znanje apliciral naprej in nazaj in tako skladatelja tudi bolje razumel. Podiplomski študij in mojstrsko izpolnjevanje je Dekleva opravil pri Carlu Zecchiju na salzburškem Mozarteumu in predvsem pri že omenjenih klavirskih mojstrih Eriku Then-Berghu in Alfredu Cortotu.

Dekleva je bil profesor klavirja in klavirskega dua na Akademiji za glasbo v Ljubljani vse od leta 1967, skupaj z ženo sta izdala pomembno literaturo za klavirski duo, sam je napisal tudi več skladb za otroke in zanje razvijal teorijo poučevanja klavirja. Sodeloval je z RTV Slovenija kot avtor niza poučnih oddaj Po belih in črnih tipkah. Dobil je vrsto mednarodnih priznanj in nagrad.

Tako kot vsi veliki ljudje se je izpopolnjeval ves čas. Ko je poleti 1985 vodil izpopolnjevalni tečaj v Lilienfeldu pri Dunaju, je tam v knjižnici našel note Velikega solo koncerta skladatelja in pianista Franza Liszta in tako leta 1986 začel študirati nov recital, posvečen temu Lisztovemu koncertu. Naslednje leto je imel v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma velike pozornosti deležen koncert z deli Dmitrija Kabalevskega, Lucijana Marije Škerjanca, Manuela de Falla, Sergeja Vasiljeviča Rahmaninova in tudi Franza Liszta, ki jim je dodal še Debussyjeve Maske. Določal si je vedno težji koncertni program, njegove ambicije so rasle, izbiral je virtuozna klavirska dela, da je lahko izživel svoje želje in pokazal svojo virtuoznost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.