Hrvaška / Heni Erceg: Usodni objem
Hrvaško z ene strani strastno objemajo pripadniki nekdanje fašistične vojske in prava množica »domoljubov« iz vojne v devetdesetih letih, z druge pa kopica državnih stenic, političnih kriminalcev in »uspešnih« menedžerjev.
Če bi Nikola Tesla po kakem naključju še živel, in to na Hrvaškem, bi, ubogi siromaček, gotovo brskal po smetnjakih, kajti čemú sploh znanost, domišljija in podobne ničevosti v državi, kjer so znanje, delo in delavci samo prezira vredne, zgubarske kategorije, donosen in obetaven je en sam posel. To je poklicna ljubezen do domovine. Resda so tisti, ki delajo v tem poklicu, praviloma nesposobni, neizobraženi bedaki vseh vrst, toda njihova odlika je prav silovitost ljubezni, s katero že 20 let oblegajo ljubljeno domovino kot kakšno Aladinovo votlino, hodijo okoli nje, se prerivajo in cedijo sline nad vsemi tistimi zlatniki in srebrnino, nazadnje pa se izkaže, da so Hrvaški s svojimi tesnimi objemi preprosto zlomili hrbtenico. Vsi ti silni možaki, ti ulični postopači, ki so se prelevili v tako imenovano elito, svojo ljubljeno leta in leta z eno roko objemajo okoli vratu, z drugo pa ji praznijo žepe, javno jo obožujejo, sami pri sebi pa prezirajo kot radodarno trapo, ki se ji še sanja ne, kako jo varajo.