Kritika / Javier Marías: Zaljubljenosti

+ + + +

Čustvene zamenjave; premeščanja, variacije

Marías je na daleč prepoznaven stilist, vestno in marljivo dolbe in poglablja svoje stavke, to je eno samo uvrtavanje, pripoved se večinoma ukvarja z lastnimi možnostmi, kot se z alternativami svojemu življenju in s preteklostjo ukvarjajo tudi romaneskni nosilci.

Vsi so nabrani iz prav posebnega bazena; večinoma brezstrastni, ukvarjajo se z literaturo, zato brezstrastni, recimo s Shakespearom ali angleško historično slovnico, ali pa, tokrat kot uredniki, z narcističnimi pisatelji, ki že vnaprej v polomljeni švedščini trenirajo zahvalni govor ob podelitvi nobela. Morajo biti brezstrastni, da se jim ne odpuli ob nemogočih zahtevah pisateljev, s katerimi delajo. Ker so Maríasove osebe v literaturi in sploh v zadevah, ki blažijo in oddaljujejo življenje, so ena sama refleksija, s primerno oslabljeno socialno žlezo in organizacijo. Zato je skoraj razumljivo, da se ukvarjajo bolj z drugimi kot s sabo, so voajerji, prisluškovalci in kukači v tuja življenja, in literarna samovolja, da ne rečemo muhavost usode, jih potem poveže s tistimi, ki jih zanimajo. V Zaljubljenostih punco, ki vsako jutro gleda idealen par, po njegovi smrti z vdovo, še bolj pa z družinskim prijateljem, in zadeva se precej zaplete, ko sliši tega izreči stvari, ki jih ne bi smel slišati nihče razen naslovnika. Marías se zadeve loti v štirih delih romana, po dolgi dispoziciji in dveh centralnih delih, kjer nam skoraj obrne pogled na dogodke okoli in ob smrti, pričakujemo katarzo; vendar pa njegovi niso sposobni dramatičnosti, vse je pridušeno in stišano, strasti, tudi tista do resnice, se enostavno izčrpajo, odgnijejo, iz centra se umaknejo nekam na periferijo osebnosti in tam počasi naprej hirajo, prekrite z novimi odnosi, zvezami in atrakcijami.

Ravno brezstrastnost literarnih oseb in njihova skoraj neživljenjska preobčutljivost, povezana z metodičnostjo in postopnim razglabljanjem o možnostih in scenarijih, omogoča mariasovski slog. Zaznamujejo ga izguba, nostalgija, tudi bogata in do konca razdelana mreža potencialnih izhodov, notranji preobrati ali vsaj drobne variacije. Razkošje možnosti, vendar popisano skoraj škrto, vsaj glede strastnosti. Kot nedvomen občudovalec te pisateljske minucioznosti sem se tokrat morda ravno ob kakšnem nepotrebnem notranjem dialogu, fiktivnem in tipajočem na isti način kot večina notranjega življenja oseb, zalotil z mislijo, da morda ta pisava tudi malo nabreka in so digresije včasih osamosvojeni žepki zraven meandrov, v katerih se sicer pretaka in proti koncu mezi pripoved.