Kritika / Dirka življenja

zadržan

Dnevi grmenja.

Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.

Ja, dirke v Dirki življenja so kot Hunt, dialogi pa kot Lauda. Banalni in nepotrebni kot v porničih. In ja, komaj čakate, da začneta spet dirkati, zato niti ne čudi, da se z dialogi kaj dosti ne trudijo, ampak besedo raje prepustijo kar dirkam, med katerimi pa ni niti take karakterne razlike kot med Huntom, ki je živel tako, kot da bo danes umrl, in Laudo, ki je dirkal tako, kot da bo živel večno, toda odnos med Laudo in Huntom izgleda le kot replika odnosa med Ayrtonom Senno in Alainom Prostom, kot ga je naslikal briljantni dokumentarec Senna.