Neoliberalni pekel

Ko nam tisti, za katere je vsak javni program program preveč, v teh zahtevnih časih ne grozijo s prihodom trojke in izgubo suverenosti, nas včasih poskusijo motivirati z neke vrste pozitivno primerjavo. Trdijo, da obstajajo države, ki so strogo varčevale, stiskale in zategovale pas, pa so zato zdaj nagrajene z gospodarsko rastjo in s stabilnim gospodarstvom. Trdijo, da so države, ki so izkoreninile vsako sled pošasti socializma – in tega niti najmanj ne obžalujejo. Države, ki jih ti zagovorniki vitke države omenjajo, so Litva, Latvija in Estonija. Kakšne pa so dejanske razmere na obalah Baltika, v državah, ki so logiko prostega trga pripeljale skoraj do skrajnosti? Baltska izkušnja nam pove, do kakšnih posledic privede dosledna politika interne devalvacije (nižanja cen in stroškov nacionalnega gospodarstva, zlasti stroškov dela) in pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi žrtvami je v takem okolju mogoče pričakovati »uspeh« ekonomske politike, seveda z zelo svojevrstno definicijo uspeha, ki bi ji lahko pritrdil le veliki kapital.

Velika recesija v letih 2008–2010 je Litvo, Latvijo in Estonijo močno prizadela. Vse tri države so bile žrtve kreditno-nepremičninskega balona, ki so ga napihovale predvsem banke v tuji lasti. Britanski profesor mednarodne politične ekonomije Mark Blyth (2013) je prepričljivo opisal, kako je v tej fazi leta 2009 nastal zloglasni dunajski dogovor (Vienna Agreement) med zahodnimi bankami, trojko, Romunijo, Madžarsko in Latvijo, s katerim je bilo določeno, da bodo zahodne bančne matice nadaljevale financiranje vzhodnih hčera, če se bodo navedene države zavezale politiki fiskalnega stiskanja z namenom stabilizacije bilanc lokalnih bank. Drugače rečeno, bankirji so ukazali: izravnajte proračun, zagotovite prednost našim terjatvam ali odhajamo iz vaših držav.

Vsak deseti latvijski zaposleni je moral državo zapustiti. Si tega želimo tudi v Sloveniji?

Za podrobnejši pogled si je najbolje izbrati Latvijo – tega »baltskega tigra«, ki ga bankirji najbolj hvalijo. Litovska in estonska zgodba je drugačna le v odtenkih in posamičnih številkah, sicer pa gre za povsem enake usmeritve. Kot navajata ekonomista Marc Weisbrot in Rebecca Ray (2011), je kriza prav po Latviji udarila najmočneje na svetu. Od druge polovice leta 2007 do druge polovice leta 2009 je Latvija izgubila 24 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP), do prve polovice leta 2010 je brezposelnost narasla s 5,3 odstotka na 20,5 odstotka. Po nadaljnjem zniževanju BDP za 0,3 odstotka leta 2010 se je leta 2011 in 2012 začela nadpovprečna rast (5,5 in 5,6 odstotka). Brezposelnost pa niti po zadnjih podatkih iz drugega četrtletja leta 2013 ni prav nizka (11,40 odstotka). Bila bi še bistveno višja, če ne bi tako ogromno Latvijcev v času krize emigracijo izbralo kot edino možnost za rešitev svojih težav. Iz Hazansovih in Phillipsovih ocen (2011) izhaja, da je od leta 2009 do leta 2011 neto izguba latvijske delovne sile znašala deset odstotkov oziroma 120 tisoč ljudi.

Latvija je ves čas krize vzdrževala fiksno razmerje med svojo valuto latsom in evrom in se tako odpovedala spodbujanju izvoza z razvrednotenjem svoje valute, kar seveda pomeni, da bremena ekonomskega prilaganja ne prevzamejo banke, pač pa odvisno zaposleni. Latvija za spoprijemanje s krizo tudi ni uporabila fiskalne spodbude (povečanega javnega trošenja), pač pa je izpeljala strahotno fiskalno konsolidacijo (17 odstotkov BDP!) v smeri zniževanja javnih odhodkov in izravnanega proračuna. Plače javnih uslužbencev so se znižale za odstotke, izražene z dvomestnimi števili. Je s tem kaj narobe, če država nato doseže spodobne stopnje gospodarske rasti?

Celo mrtva mačka bi za kakšen centimeter odskočila, če bi jo kdo z vso silo zabrisal ob tla

Cena latvijskega »uspeha«

Za začetek je pač treba opozoriti, da bi celo mrtva mačka za kakšen centimeter odskočila, če bi jo kdo z vso silo zabrisal ob tla. V tem smislu tudi sedanja latvijska rast po »umoru« gospodarstva v letih 2008–2010 ni nič zavidanja vrednega, vsaj ne tako, da bi upravičila strogo krizno zategovanje pasu, ki je prispevalo k dveletnemu znižanju BDP, kakršnemu v zadnjih sto letih na svetu ni para. Spomniti se je treba množice poslovnih in osebnih tragedij, ki nujno spremljajo tako strmoglave gospodarske padce in ki bi se jim bilo z manj togo ideološko politiko stiskanja mogoče izogniti. Po projekcijah Mednarodnega denarnega sklada (MDS) bo Latvija dosegla BDP, kakršnega je imela pred krizo, šele leta 2016. To nikakor ni hiter odskok od dna. Zanimiva je primerjava z argentinsko izkušnjo, saj je bila argentinska valuta fiksno vezana na dolar, Argentina pa zadolžena v dolarjih, enako kot to velja za Latvijo in evro. Pa je Argentina v krizi leta 2002 vseeno stopila na pot devalvacije valute in celo enostranske odklonitve plačila javnih dolgov. Torej povsem drugačen način reševanja gospodarskih težav, kot ga ubirajo pridne učenke, ki spoštujejo neoliberalni evangelij, kakršni sta Latvija in Slovenija. Argentinski BDP se je v krizi na začetku tisočletja zmanjšal le za 4,9 odstotka in država je v treh letih presegla pred recesijo doseženi BDP. Reševanje z zunanjo devalvacijo (razvrednotenje lastne valute) je pripeljalo do boljših rezultatov (manjšega znižanja BDP, hitrejše nadomestitve izgub BDP) v primerjavi z baltsko interno devalvacijo (udari po delavcih, odpuščaj, nižaj plače, sprejmi deflacijo ter višje realne obrestne mere, klesti javne izdatke) tudi v Indoneziji, Tajski in številnih drugih državah. Še tolikšen uspeh, kakršnega je Latvija vendarle dosegla, po analizi Weisbrota in Rayeve ni bil posledica interne devalvacije, pač pa prej delne opustitve fanatičnega fiskalnega stiskanja leta 2010 (javnofinančni primanjkljaj je bil leta 2010 enak kot leta 2009) in ekspanzivne monetarne politike v istem času (višja inflacija, nižje realne obrestne mere). Torej politik, prav nasprotnih od tistih, ki jih zagovarjajo neoliberalci in ki jih je Latvija izvajala leta 2009. Zanimivo je, da Latvijcem ni uspelo niti bistveno znižati javnega dolga, kar naj bi bila nesporna vrlina politike zategovanja pasu. Leta 2012 je bil javni dolg države s 44 odstotki BDP res malo nižji kot prejšnji dve leti, vendar veliko višji kot v predkriznem letu 2007 (ko je znašal 7,4 odstotka BDP).

Leta 2011 je imela Latvija najvišjo stopnjo gospodarske rasti v EU, pa je kljub temu 91 odstotkov Latvijcev menilo, da je gospodarski položaj »slab«.

V humani družbi nekatere družbene in socialne škode preprosto niso sprejemljive. Latvija je iz ideoloških razlogov izbrala skrajno desno ekonomsko politiko, ki je precej poslabšala (sicer neizbežno) zniževanje BDP med krizo, potisnila brezposelnost v stratosfero, prisilila desetino delovno sposobnih prebivalcev k emigraciji in (zaradi zniževanja plač ter odprave socialnih transferjev) občutno povečala socialno neenakost. Uspehov takšna politika ni imela kaj dosti, še tisti, ki so bili, so posledica delno nedoslednega izvajanja. Kolikor pa govorimo o povečanju izvozne konkurenčnosti s surovo plačno deflacijo, je to socialno nesprejemljivo in hkrati neizvedljivo za EU kot celoto. Po besedah profesorja Johna Weeksa (2013) je v obdobju 2008 do 2012 latvijski izvoz zrasel za 63 odstotkov, uvoz pa za 11 odstotkov. To je mogoče, tako kot množično izseljevanje, le v majhni državi. Weeks je izračunal, da bi enakovredno povečanje vrednosti izvoza za EU kot celoto znašalo znatno več kot sto milijard evrov, pri čemer na obzorju ni videti uvoznikov, ki bi to lahko pokrili, če se pri tem sploh ne začnemo spraševati o splošnejši sprejemljivosti politike »dirke proti dnu«, s katero vlade aktivno osiromašijo svoje prebivalstvo, da bi pridobile izvozne presežke (uvoz se zmanjša zaradi revščine ljudi, izvoz pa naj bi se po sedanji ideologiji povečal predvsem zaradi nižje cene dela). Trpljenje prebivalstva je dobro vidno pri izrekanju ljudi o tem, kako laično subjektivno pojmujejo položaj. Tedaj se ne ozirajo na številke in smernice, ki so tako ljube bankirjem, pač pa na svoje lastno življenje. Leta 2011 je imela Latvija najvišjo stopnjo gospodarske rasti v EU, pa je kljub temu 91 odstotkov Latvijcev, ki jih je zajela tedanja anketa Eurobarometra, menilo, da je gospodarski položaj »slab«.

Brez škodoželjnosti

Latvija (in druge baltske države) ne morejo biti zgled za EU pri iskanju poti iz velike recesije. Njena zgodba se prikazuje v pozitivni luči zaradi precej očitnih interesov, da bi se našel vsaj en življenjski primer uspešnega »ekspanzivnega zategovanja pasu« (expansionary austerity) zunaj teoretičnih idej konservativnih avtorjev. Takšen poskus je, kar zadeva Latvijo, očitno spodletel. Bistvo tega članka ni škodoželjno kazanje s prstom na majhno državo (v marsičem podobno Sloveniji), pač pa nasprotovanje poskusu, da bi se – tudi pri nas – prek slikanja neke domnevne zgodbe o uspehu odpravile še zadnje ovire neoliberalnim politikam.