David J. C. Mackay: »Ni vse ’zeleno’ vredno subvencij«

Življenje Davida Johna Camerona Mackaya do pred nekaj leti ni bilo kaj prida povezano z energetiko. Bil je profesor na Oddelku za strojništvo Univerze v Cambridgeu in se je ukvarjal predvsem s strojnim učenjem in z informacijsko teorijo. Dokler ga niso začele motiti neproduktivne polarizirane razprave o energetskih rešitvah v prihodnosti in o reševanju vprašanja podnebnih sprememb. Tako se je odločil napisati knjigo, ki bi prekinila začarani krog. S svojim denarjem je leta 2008 izdal knjigo Sustainable Energy – Without the Hot Air. V skladu z motom, da »potrebujemo številke, ne pridevnikov«, je v njej sistematično obdelal vsa področja sodobne energetike. Knjiga je v hipu postala svetovna uspešnica, tudi zato, ker jo je brezplačno objavil na spletu. Ni pa mu prinesla le slave, temveč tudi delovno mesto glavnega znanstvenega svetovalca na britanskem ministrstvu za energijo in podnebne spremembe.
Prejšnji teden je imel javno predavanje v državnem svetu, v kratkem naj bi izšel slovenski prevod njegove knjige Trajnostna energija – brez razgretega ozračja.

Kaj je ta vroči zrak (Hot Air), ki naj bi ga vaša knjiga ne vsebovala?

Izraz se nanaša na čustvene, pretirane in zavajajoče trditve, ki vdirajo v razprave o energetiki po svetu. Razprave so popolnoma polarizirane, stališča ljudi ne bi mogla biti bolj različna. Ko dva človeka trdita dve popolnoma nasprotni stvari o nekem problemu, vsaj eden o njiju zagotovo nima prav. V Veliki Britaniji so nam še pred nekaj leti vroč zrak dovajali nekateri politiki, predstavniki industrije, okoljevarstvene organizacije, podjetja ... Moj dobavitelj električne energije je na primer ponujal »pozitivno energijo«. V resnici pa je bilo 98 odstotkov njegove elektrike proizvedene s fosilnimi gorivi. Potem imate korporacije, kot je na primer BP, ki je zasnoval shemo za nevtralizacijo ogljičnega odtisa svojih strank. »Dajte nam nekaj drobiža in za vas bomo vlagali v zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov za toliko, kolikor jih sami ustvarite,« so razglašali. Cena, ki so jo postavili za nevtraliziranje tone ogljikovega dioksida, je bila tako nizka, da bi lahko, če bi bila pristna, vprašanje podnebnih sprememb rešili zgolj z drobižem, ki se valja po žepih finančnega ministra. Zdelo se mi je, da vsi po svoje zavajajo drug drugega, zato sem se odločil poskrbeti za nabor dejstev, o katerih bi se lahko vsi strinjali.

Se je torej z vašim imenovanjem na položaj vladnega svetovalca vroč zrak umaknil iz razprave?

Nočem si pripisovati zaslug, zdi pa se mi, da se je razprava pri nas dejansko premaknila z mrtve točke in da vse bolj temelji na dejstvih in številkah. Izdelali smo orodje za preizkušanje mogočih prihodnjih energetskih scenarijev za Veliko Britanijo, imenuje se Kalkulator 2050. Zelene stranke in okoljevarstveniki ga s pridom uporabljajo in se sklicujejo na izračune, ki so jih dobili z njim. Vse možnosti, ki jih predlagajo na podlagi teh izračunov, so tehnično dejansko mogoče.

Sprememba energetskega sistema je dolgotrajen proces in smiselno je, da začnemo takoj, četudi nam druge države ne sledijo.

Še vedno pa ste znanstveni svetovalec v politiki. Ta je po navadi polna vročega zraka. Kako se spoprijemate s tem?

Zavedam se, da ima politika številne cilje. In pri katerikoli razpravi v našem resorju si prizadevam, da se pozorno posvetimo vsem ciljem in kompromisom, ki jih je treba sprejeti, da bi maksimirali doseganje teh ciljev. Med našimi cilji so na primer kratkoročna gospodarska rast, dolgoročni stroški, doseganje zastavljenih ciljev, kar zadeva obnovljive vire energije, varnost dobave energije, sprejemljivi računi za energijo, veliko pa se posvečamo tudi lobistom, ki nas prepričujejo, da je treba podpreti njihovo tehnologijo ali pa se sprijazniti s smrtjo. Prizadevam si, da se pri tehtanju med različnimi cilji opiramo na realne številke.

Kakšen je bil vaš prvi nasvet ministru?

Ena prvih grafov, ki sem mu jih pokazal, sta bila grafa povpraševanja po energiji po mesecih in proizvodnje iz obnovljivih virov energije po mesecih. Zdelo se mi je, da se to neujemanje premalo upošteva. Vladni cilj za področje obnovljivih virov določa le, koliko energije morajo zagotoviti v enem letu, ne upošteva pa vprašanja, kdaj je ta energija proizvedena in kako zagotavljati, da bodo naše luči gorele 24 ur na dan vse leto.

Koliko vročega zraka je še vedno prisotnega v energetskih politikah drugih evropskih držav?

Skrbi me, da večina ne razume obsega rešitev, ki jih zagovarjajo. Morda tega ne moremo označiti za vroč zrak, vsekakor pa za pomanjkanje dojemanja. Obstaja zelo močna usmeritev – ki jo sicer spoštujem –, ki zagovarja velike prihranke energije in velika vlaganja v obnovljive vire. To naj bi bilo preprosto vse, kar potrebujemo. Tehnično so taki cilji večinoma dosegljivi, zdi pa se mi, da se podcenjuje obseg sprememb, ki so potrebne za uresničitev teh ciljev. Kot primer lahko navedem Nemčijo z njeno »solarno floto«, sončnimi elektrarnami s skupno močjo 35 gigavatov, ki bo stala več kot sto milijard evrov. Solarni moduli pokrivajo nezanemarljiv delež nemškega ozemlja, proizvajajo pa le odstotek tega, kar znaša nemška poraba primarne energije. Mediji sicer radi poročajo, da so na posamezen dan nemške sončne elektrarne nekaj ur zagotavljale kar polovico potrebne električne energije. A vse leto v povprečju zagotavljajo le pet odstotkov električne energije in poskrbijo za en sam odstotek primarne energijske porabe. Nemške vetrne elektrarne v povprečju dosegajo 1,5-odstotni delež. Nemški politiki pa napovedujejo pospešeno ukrepanje proti podnebnim spremembam in zapiranje jedrskih elektrarn. Menim, da se Nemci ne zavedajo, da jim sončne in vetrne elektrarne zagotavljajo le 2,5 odstotka primarne energije, ki jo porabijo, premog pa nekajkrat več, pri čemer se poraba premoga ne zmanjšuje, verjetno se bo celo povečala.

Menim, da se Nemci ne zavedajo, da jim sončne in vetrne elektrarne zagotavljajo le 2,5 odstotka primarne energije, ki jo porabijo.

Ko vroč zrak odstranite iz razprave, katere energetske možnosti se izkažejo za najsmiselnejše?

Rekel bi, da je kapitalni ulov za večino evropskih držav varčnejša raba energije. Energijo porabljamo za transport, ogrevanje ter poganjanje strojev in naprav. Na vseh področjih so mogoči prihranki. Kar pa se tiče proizvodnje energije, so obnovljivi viri energije vsekakor zelo pomembni, njihova najprimernejša mešanica pa je v različnih državah različna. Potem je tu jedrska energija, ki je prav tako ena izmed nizkoogljičnih tehnologij. Za doseganje večjih učinkov je tem treba dodati elektrifikacijo porabe energije, na primer z električnimi avtomobili in rabo toplotnih črpalk za ogrevanje. Omeniti je treba tudi tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljika, ki bi omogočala nadaljnjo uporabo fosilnih goriv. Ker so nekateri segmenti rabe energije morda prezahtevni za elektrifikacijo, bodo verjetno tudi biogoriva morala prispevati svoj delež. To so naše možnosti, scenarijev porazdelitve deležev med njimi pa je več. Vsekakor je treba sočasno spodbujati napredek pri večini. Svoje londonske delodajalce prepričujem, da je treba zaradi negotovosti glede stroškov in javnega sprejemanja posameznih rešitev vsaj v prihodnjih desetih letih spodbujati prav vse.

V knjigi zagovarjate jedrsko energijo kot zelo hvaležno energetsko rešitev. Ste po dogodkih v Fukušimi kakorkoli spremenili mnenje?

Ne. Menim, da je razumevanje radioaktivnega sevanja v javnosti izjemno slabo. Ko je na primer govor o območju Černobila, v medijih preberemo, da so tla onesnažena in sevanje toksično. A to je zelo črno-belo izrazje. Vzemimo za primerjavo vročino. Če nekoga izpostavite nečemu vročemu, ne morete vedeti, ali ga izpostavljate nevarnosti, ne da bi natančno vedeli, kako vroče je. Če gre za talilno peč, polno staljenega jekla, potem se ji res ne bi smeli približati. Če pa gre za skodelico čaja, bi težko rekli, da je vročina nevarna. Treba bi bilo bolje razumeti sevanje. Morda bom v prihodnosti knjigi dodal poglavje o razumevanju različnih ravni radioaktivnosti. Ko torej govorimo o radioaktivnem onesnaženju, je treba s številkami povedati, za kolikšno onesnaženje gre. Kar se tiče jedrske nesreče v Fukušimi, ki je bila seveda grozna in tragična ter je sledila še veliko bolj groznemu in tragičnemu cunamiju, pa je treba vedeti, da radioaktivno sevanje v Fukušimi do danes ni ubilo niti enega človeka. In ga verjetno tudi nikoli ne bo.

Velika Britanija, tako kot večina evropskih držav, zmanjšuje izpuste toplogrednih plinov, a hkrati se povečujejo izpusti, vgrajeni v uvožene dobrine. Imate rešitev?

Res je, naši domači izpusti toplogrednih plinov se zmanjšujejo, naš ogljični odtis pa se zaradi povečevanja uvoza povečuje. Jasno je, da se bo to nadaljevalo, dokler ne bodo vse svetovne države, ali pa vsaj velika večina, učinkovito ukrepale proti podnebnim spremembam, za to pa so potrebna mednarodna pogajanja.

Ampak ali je naš sedanji trud sploh smiseln, glede na to, da četudi zmanjšujemo domače izpuste, ne prispevamo tako rekoč nič k zmanjševanju svetovnih izpustov? Porabljamo ogromna sredstva, hkrati pa visoke cene energije uničujejo konkurenčnost evropskega gospodarstva.

Po mojem je trud v večini primerov smiseln. Iz treh razlogov: sprememba energetskega sistema je dolgotrajen proces in smiselno je, da začnemo takoj, četudi nam druge države ne sledijo. Drugič, tako obnašanje je zgled drugim državam, da delamo tisto, kar govorimo. Tretjič pa, tako znižujemo stroške nizkoogljičnih tehnologij, s čimer povečujemo njihovo privlačnost za druge, manj odločne države.

A zaradi tega utegnejo naša gospodarstva trajno zaostati za drugimi ...

Rekel bi, da moramo denar za subvencije porabiti pametno. Predvsem bi morali spodbujati zniževanje stroškov obnovljivih virov, izogibati pa se spodbujanju velikanskih količin stroškovno neučinkovitih tehnologij. Če je vse »zeleno« subvencionirano, potem za svoj vložek ni mogoče iztržiti maksimalne koristi. In lahko bi rekli, da Evropska unija na tem področju ni našla optimalnega ravnovesja. Po mojem bi morali precej več vlagati v raziskave in razvoj nizkoogljičnih tehnologij.

Kar se tiče proizvodnje energije v prihodnosti, je jedrska energija za Slovenijo po mojem najpomembnejša možnost.

Ste se pred prihodom v Slovenijo kaj poigrali z našimi energetskimi številkami?

Zelo površno, bolj za primerjavo med Slovenijo in Veliko Britanijo. V številnih pogledih sta si državi precej podobni. Oboji približno 30 odstotkov energije porabimo za transport, to energijo pa dobimo iz uvoženih fosilnih goriv. Za ogrevanje porabimo veliko uvoženega plina. Imate nekoliko večji delež nizkoogljičnih kapacitet za proizvodnjo elektrike, predvsem zaradi večjega deleža hidroelektrarn in večjega pomena jedrske energije v vašem energetskem sistemu.

Vsekakor je za Slovenijo, tako kot za Veliko Britanijo, ključna elektrifikacija transporta in ogrevanja ob hkratnem povečevanju učinkovitosti. Kar se tiče potrebnih dodatnih virov električne energije, pa so tu vetrne elektrarne, ki sicer pri vas nimajo takega potenciala kot pri nas. Potem je tu gradnja novih hidroelektrarn, ki pa lahko zelo razburi okoljevarstvenike. Množična gradnja sončnih elektrarn po mojem ni primerna rešitev, ker iz sonca poleti v povprečju dobimo kar šestkrat več energije kot pozimi. Tudi če bi bila izraba sončne energije brezplačna, bi še vedno morali rešiti problem shranjevanja energije. Ostane pa še jedrska energija, ki jo že poznate in ki ji javnost, kot kaže, ni izrecno nenaklonjena. Kar se tiče proizvodnje energije, je to po mojem najpomembnejša možnost.