Po kolapsu gradbeništva

Še leto nazaj nismo hoteli verjeti, kako globoko k dnu nas bo posrkala globalna recesija v svoji slovenski različici. Dobila je razsežnosti prave depresije (ekonomske in čustvene), ki jo spiralno pospešujejo absurdno majhen trg, neučinkovito vodenje, neinovativna proizvodnja in zoprne značajske poteze na kolektivni ravni. Z redkimi izjemami se je sesulo praktično vse in do prelomnega trenutka, ko se bo krivulja ponovno začela usmerjati navzgor (kar je neizogibno), bo potrebno prav vse zložiti na novo. Vse bo drugačno, vse bo treba temeljito pospraviti in pravo vprašanje ni, ali je to res nujno, pač pa, ali bomo to naredili v prihodnjih dveh letih, in tako skoraj elegantno zaokrožili sedem suhih krav, ali pa bo za to potrebna cela generacija - kar se v tem trenutku žal zdi realneje.

Preden pridemo do možnih novih vlog arhitekture v spremenjeni realnosti, želiva k vsesplošnemu premisleku o postavljanju scenarijev prihodnosti dodati nekaj izhodišč/opomb, ki sicer zadevajo prostor v širšem pomenu, vsebujejo pa tudi primesi političnega, čemur se je v obdobju vsesplošnih razprav težko povsem ogniti.

Arhitekti produciramo urejeno okolje, urejeno okolje pa je eden glavnih spodbujevalcev ekonomske uspešnosti. Tako preprosto je to.

Na ravni strateških odločitev bi bilo poleg ostalega potrebno razmisliti, prvič, kako povečati tržišče in si zadati za cilj Slovenijo s tremi milijoni prebivalcev ter Ljubljano s pol milijona, drugič, priznati si neznanje na večini področij in pridobiti pomoč mentorskih držav/regij/mest (kar je nekaj povsem drugega od Bruslja) in tretjič, uravnotežiti javni in gospodarski sektor na račun prvega. Ki bo končno moral solidarno doumeti, da je glava lahko velika le toliko, kot zmore trup in da če je gospodarstvo skoraj že klecnilo, je vztrajanje v arhaični sindikalistični drži prej stvar slabega okusa kot boj za pravice. Radikalni rezi bodo neizogibni, a malo tam, kjer jih vidi večina, to je v šolstvu in zdravstvu, pač pa v neštevilnih birokratskih sinekurah zavodov, ministrstev in agencij.

Če sestopimo bližje prostoru, tudi tu se zdi pomembno dodati troje in sicer, prvič, z gospodarskega vidika je potrebno postaviti kot prioriteto dejavnosti, ki izkoriščajo potencial Slovenije, se pravi gospodarjenje z vodo/hrano/lesom, zatem turizem, logistiko in ekologijo kot panogo, drugič, lotiti se je potrebno prenove stavbnega fonda cele države (od arhitekturne dediščine do anonimnih tipskih stanovanjskih hiš) in tretjič, uvesti je potrebno davek na nepremičnine. To je normalno, higienično, dobro vpliva na trg nepremičnin (je deloma že) in lepo bi bilo, če bi starejša generacija (beri lastniki nepremičnin) solidarno sprejela, da gre njihov odpor na račun mlajše generacije, ki se jim z neuvedbo davka možnost, da bi prišli do lastne nepremičnine, dodatno zmanjšuje. V majhni Sloveniji bi se, podobno kot Islandci, pravzaprav morali znati dogovoriti o teh drobnih gestah razumevanja, empatije in solidarnosti med sektorji (javni – zasebni) in med generacijami – a glede na zadrto družbeno klimo je že začetek dialoga malo verjeten.

Zakaj sta urejanje prostora in arhitektura pomembna?

Pri poudarjanju pomena arhitekture ne gre za poveličevanje ene od panog, ki bi si enostavno želela odrezati večji delež na tržišču storitev. Utemeljeno je v prepričanju, ki se da strniti v preprosto izjavo – arhitekti produciramo urejeno okolje, urejeno okolje pa je eden glavnih spodbujevalcev ekonomske uspešnosti. Tako preprosto je to. Regije, s katerimi se, upava še, želimo primerjati, so izrazito urejene – in izrazito uspešne. Alpske dežele, Skandinavija, Beneluks, povsod načrtno spodbujajo arhitekturo, ogromno investirajo in posledično razvijajo gradbeništvo. Precej drugače kot v Sloveniji, kjer je pričelo prevladovati prepričanje, tudi med ekonomisti, da je gradbeništvo zastarela, odpisana panoga, v veliki meri sokriva za vsesplošni bankrot. In da nekaj štejejo zgolj high-tech industrije. Napaka – razvito klasično gradbeništvo (povsem drugačno od sctjev in vegradov, jasno), veliko naložb in pester nepremičninski trg so tudi danes glavni pokazatelj razvitosti nekega prostora, generator optimizma in neposreden vir zaposlitve velikega števila ljudi. Tu ni nič zastarelega; kjer ni vlaganj, gradnje in nove arhitekture, se dogaja nazadovanje in zdrs na ekonomsko periferijo (zadnje potovanje po Bosni je bil žalosten opomin, kaj se lahko primeri Sloveniji, saj v globalni konstelaciji ni nič pomembnejša). In obratno, tudi za proizvodnjo električnih vozil moraš v začetku postaviti proizvodno halo, kasneje, če se še malo potrudiš, zgradiš v bližini tudi lepe hiše, zasadiš drevesa – in na koncu dobiš Silicijevo dolino. Kajti urejeno okolje je stimulativno in prazne garaže lahko čez trideset let prinesejo marsikaj. Vse to je arhitektura, vse to je identiteta države in vse to se neposredno prevaja v ekonomski naboj prostora.

Radikalni rezi bodo neizogibni, a malo tam, kjer jih vidi večina, to je v šolstvu in zdravstvu, pač pa v neštevilnih birokratskih sinekurah zavodov, ministrstev in agencij.

Na žalost prepad med potencialom arhitekturne stroke (v roki ima vsaj toliko scenarijev izhoda iz krize kot na primer finančni sektor) in njeno dejansko vlogo v družbi (ki je nična) še nikoli ni bil večji. Deloma je za to kriva tradicionalna ignoranca slovenske politike do vsega v zvezi z urejanjem prostora, saj nikakor ne dojame, da je prostor pred besedo, deloma smo za to krivi arhitekti sami. Žal smo večinoma nekomunikativni, neartikulirani, neiznajdljivi in povsem neprepričljivi za vse javnosti razen strokovne, arhitektura pa preprosto ni dogodek, ki bi kogarkoli zanimal. Kar je velika škoda, saj morda lahko ponudimo odgovore, ki bi pomenili drugačne izhodne strategije, vse vezane (tudi) na prostor in iz njega izhajajočo ekonomijo.

Stanje stvari

A v kakšnem stanju je pravzaprav naša dejavnost? Lahko rečemo, da je realnost dokončno vdrla skozi vrata – investitorjev praktično ni več, število izdanih gradbenih dovoljenj, torej naročil, se je drastično zmanjšalo, še ministrstvo smo (skoraj) izgubili. V trenutku preobrazbe celotnega ustroja družbe je zato še kako na mestu ponoven premislek, repozicioniranje stroke, boj za nekatere stare pozicije in osvajanje novih področij. Pomen dobrega prostorskega, krajinskega in arhitekturnega načrtovanja za identiteto prostora, kvaliteto bivanja v njem in ekonomijo danes sicer lahko razlagamo zgolj samim sebi, saj sogovornikov že davno ni več in pametno bi bilo opraviti s slepili – politika ne bo nikoli sprevidela, javnosti arhitektura ne bo nikoli preveč zanimala, saj Slovenci kot samograditelji arhitektov ne potrebujejo, za medije enostavno nismo zgodba.

Torej se moramo osmisliti na novo, se v večji meri samoorganizirati in se samozaposliti. Najti moramo (poleg starih) povsem nova področja delovanja in odgovarjati na izzive, ki so radikalno drugačni kot pred dvajsetimi leti - kar je nenazadnje proces, pred katerim je celotna družba na globalni ravni. In seveda, izboriti si moramo pozicijo, za katero upravičeno verjamemo, da nam pripada ter samim sebi ponovno podeliti pomen. Spodaj je predlog treh gesel, ki bi jih bilo priporočljivo pogosto uporabljati, treh področij delovanja, ki smo jih zapostavili, treh novih profilov, kjer se lahko na novo izumimo ter treh velikih priložnosti, ki bi jih lahko ponudili arhitekturnemu trgu.

Trije stavki, ki jih moramo ponavljati

Prvič, arhitektura, urbanizem in krajinska arhitektura je dejavnost v javnem interesu – daljnosežnost tega stavka pridobiva pomen s pogostim ponavljanjem na različnih mestih; drugič, arhitekti (in krajinski arhitekti) moramo postati neizogibni – potrebno bi bilo dvigniti položaj poklica na raven samoumevnosti, kot jo uživajo pravniki ali zdravniki – brez arhitekta se ne sme v prostoru zgoditi nič, ne zaradi gradnje monopola neke stroke temveč v dobro prostora; tretjič, arhitektura in krajinska arhitektura je organizacijska tehnika – našo pozornost je potrebno usmeriti od tega, kakšen objekt zgraditi (estetska kvaliteta mora biti samoumevna), v to, kako objekt sploh zgraditi, kako ga umestiti v prostor, v organizacijo procesa. Od storitve k produktu.

Tri področja, ki smo jih zapostavili

Prvič, urbanističnemu načrtovanju je potrebno povrniti veljavo in ga pretežno vrniti v okvir javnega sektorja, urbanistični zavodi bi zagotavljali strokovnost, avtoriteto in službe; drugič, upravne enote morajo ponovno zaposlovati arhitekte – odločanje o gradnji mora postati vsebinski in ne (samo) upravni postopek, za pravilno odločanje je nujna strokovnost, ki jo ima le naša stroka; tretjič, arhitekti so eni redkih, ki so celovito usposobljeni za vodenje investicij javnih naročil, posebej manjših, saj edini lahko uravnotežajo ekonomski, gradbeno-tehnični in estetski vidik – zato se morajo naučiti ravnati s financami.

Arhitekti bi morali tržišču nemudoma ponuditi projekte za stanovanja za 50 tisoč evrov in hiše za sto tisoč evrov, torej prave tipologije za težke čase in poskrbeti tudi za njihovo realizacijo skozi državne prostorske in stanovanjske politike.

Trije novi poklicni profili

Prvič, arhitekt je idealen razvijalec projektov, »developer«, saj združuje vrsto znanj, klasičnih investitorjev pa tako ni več in zaželeno bi bilo, da bi njihovo mesto prevzel nekdo s širšim pogledom. Poleg tega inovativnih tipologij nihče ne more naročiti, saj preprosto ne ve, da obstajajo; drugič, arhitekt v vlogi organizatorja zadružne gradnje – edino arhitekti so polno kvalificirani za koordinacijo vseh procesov gradnje v kooperativah, ki je ena od najobetavnejših oblik gradnje v prihodnosti; tretjič, arhitekt na uro, arhitekt kot svetovalni servis, ki bi stroko finančno in simbolno približal širšemu krogu, poklicu odvzel nedostopnost, prostoru pa pomagal z drobnim vsakodnevnim delovanjem. Ali, kot so zapisali v reviji Monocle, arhitekti bi morali imeti izložbo.

Tri prave priložnosti za arhitekte

Prvič, Ekosklad izvaja enega ključnih projektov v Sloveniji, energetsko sanacijo stavb. Ta bi morala biti bistveno več kot vgradnja stiroporja in toplotnih črpalk ter neokusne fasade – prenova bi morala biti tako energetska kot tudi arhitekturna, urbanistična in socialna, zato bi morali doseči takojšnjo zaposlitev cele vojske arhitektov; drugič, arhitekti bi morali tržišču nemudoma ponuditi projekte za stanovanja za 50 tisoč evrov in hiše za sto tisoč evrov, torej prave tipologije za težke čase in poskrbeti tudi za njihovo realizacijo skozi državne prostorske in stanovanjske politike; tretjič, spremeniti bi morali odnos do večinskega stavbnega tkiva Slovenije, to je tipskih hiš in jih namesto kot največji urbanistični problem obravnavati kot največji ekonomski in bivalni potencial neke drugačne, samozaposlene, samooskrbne, ekološke, urbano-podeželske Slovenije, temelječe na razpršenem vzorcu mikrocentrov in električni mobilnosti.