Glavaš: kronika nekega uničenja

Zavod Kultipraktik bo danes ob 18:00 v Mestnem muzeju Ljubljana, Gosposka 15, predstavil pomembno knjižno novost na slovenskem trgu – prevod knjige znanega hrvaškega novinarja Draga Hedla z naslovom “Glavaš:kronika nekega uničenja”. Predstavitve se bo udeležil tudi avtor knjige, novinar Drago Hedl, ki je tudi najbolj odgovoren za to, da so zločini Branimirja Glavaša postali znani in na koncu privedli do aretacije ter obsodbe tega nekdaj visokega hrvaškega politika in tesnega zaupnika hrvaškega predsednika Franje Tuđmana, predsednika Sabora Vladimirja Šeksa in mnogih drugih hrvaških veljakov.

Knjiga na podroben način opisuje mehanizem vzpona na oblast, vladanja, zločinov, njihovega mučnega in težavnega razkrivanja ter na koncu tudi padec Branimirja Glavaša, ki svojo osemletno zaporno kazen trenutno preživlja v zaporu v Mostarju v BiH. Glavaš je na to pot stopil najprej kot eden od ustanoviteljev HDZ, nato je postal še osiješki župan in poveljnik obrambe Osijeka in Slavonije v hrvaški vojni. V času vojne si je vojaško in politično podredil celotno regijo in odločal o življenju in smrti prebivalcev Slavonije. Posredno in neposredno je odgovoren za mučenja in umore mnogih srbskih civilistov s tistega območja. Po vojni se je vrnil v politiko in bil ponovno izvoljen v hrvaški parlament. Šele približevanje Hrvaške Evropski uniji in Tuđmanova smrt sta omogočila razmere, v katerih so ga na sodišču spoznalil za krivega vojnih zločinov in obsodili na zaporno kazen. Kljub temu je še vedno dejaven na hrvaški politični sceni in svojo stranko vodi kar iz zaporniške celice v Mostarju.

Njegovo pot sta zapečatili aferi “selotejp” in “garaža”. Primer “selotejp” se nanaša na zahrbtne uboje desetih ljudi in enega poskusa uboja, večinoma Srbov, ki so leta 1991 živeli v Osijeku in so jih hrvaški “branilci” obtoževali “vohunstva”. Civilistom so pripadniki Glavaševih enot pred likvidacijo s selotejpom zavezali roke, jih ustrelili v glavo in jih odvrgli v Dravo. Žrtve so bili Branko Lovrić, Alija Šabanović, Jovan Grubić, Milutin Kutlić, Svetislav Vukajlović, Petar Ladnjak, Milenko Stanar, Bogdan Počuć in še dve osebi, katerih identiteta še ni ugotovljena. Zločine so po ukazih Branimirja Glavaša storili Tihomir Valentić, Mirko Sivić, Dino Kontić in Zdravko Dragić, pripadniki “posebne uskoške enote”. Edini, ki je po spletu naključij preživel, je bil Radoslav Ratković, saj ga naboj ni usmrtil in je ostal edina preživela priča teh zločinov. V zvezi z primerom “garaža” pa gre za ugrabitve in mučenja večinoma srbskih civilistov v zgradbi občinskega sekretariata za ljudsko obrambo v Osijeku. Glavaš naj bi bil odgovoren za uboj Đorđa Petkovića, ki so ga mučili skupaj s Čedomirom Vučkovićem, ki so ga prisilili, da je pil akumulatorsko kislino. Ključna priča je bila Krunoslav Fehir, ki je bil v času vojne star 16 let in se je 15 let po dogodkih Dragu Hedlu izpovedal, kako mu je Glavaš naročil ubijanje.

Prav to pa je zgodba v zgodbi, ki jo prinaša Hedlova knjiga. V njej ni mogoče izvedeti samo, v kako tesnih odnosih sta bila Glavaš in Tuđman in kako je Tuđman Glavaša leta 1997 skorajda poslal za veleposlanika v Slovenijo, ker le-ta ni znal jezikov in bi “tu lahko govoril hrvaško” – knjiga je tudi odličen kažipot za delo vsakega novinarja, ki svoj poklic jemlje resno. Da je v vsaki vojni resnica vedno prva žrtev, je sicer že obrabljena resnica, toda tudi Hedlova knjiga kaže, da resnica kljub začasni prevladi laži in prevar, v imenu katerih se vedno vodijo vse vojne, vendarle ima možnost, da prevlada. Vendar to ni mogoče, dokler se sami novinarji, predvsem pa novinarji “mainstream” medijev držijo ustaljenih obrazcev in podrejajo svoja načela idealom “skupnega dobrega”, “nacionalnim interesom” in podobnim frazam. In prav to je tisto, kar je za novinarja najtežje – iztrgati se silnicam nacionalistične propagande ter povedati svoje zgodbe preprosto in jasno, ne glede na to, kakšne naj bi bile “posledice” teh zgodb za nacionalne interese.

To je zgodba, ki se vedno znova ponavlja na vseh kontinentih in ki jo iz hrvaške perspektive pripoveduje tudi Drago Hedl. S to dilemo sta se srečala tudi Woodward in Bernstein, v enaki meri kot novinarji Spiegla ob razkrivanju zlorab Straussa, Robert Fisk ob poročanju z Bližnjega vzhoda in nekateri drugi novinarji držav nastalih na področju nekdanje Jugoslavije ob soočanju z zločini in zlorabami na strani branilcev “njihovih” narodov in držav. Danes je to tudi zgodba Juliana Assanga in njegovih posnemovalcev.

Po drugi strani pa je v vsaki vojni vojno novinarstvo ne samo cenjeno, pač pa se pogosto sprevrže tudi v vojno dobičkarstvo in preprosto “priključitev” novinarjev bolj ali manj zmagovitim enotam na terenu. Lahko je seveda biti “priključen” novinar, ki piše zgodbe, ki v skladu s pričakovanji večine publike, v kateri deluje nek medij, veliko težje pa je razkrivati zgodbe, ki razbijajo ustaljene stereotipe te iste publike. Prav to je drugačna vrsta novinarstva – takšnega, ki gre “proti toku”, ki se zavestno “izključi” iz ustaljenih tokov, ki razkriva nepravilnosti “pred lastnim pragom”, ki se upira stereotipom, neusmiljeno razkriva zločine “svojih” in v tem vidi vrhunec svojega poslanstva. Drago Hedl je izjemen predstavnik prav takšnega novinarstva, ki navdihuje. Svojo težko nalogo je v zapletenih razmerah, kot razkriva tudi njegova knjiga, opravil pogumno in temeljito.