V postelji s sovražnikom

Je res, da je stanje slovenskega pravosodnega sistema nezadovoljivo? Je res, da se v Sloveniji pozablja na domnevo nedolžnosti in se s sodnimi procesi skuša ovirati politične tekmece? Je res, da sodstvo obvladujejo »socialisti«, da sodni postopki ne potekajo po načelih vladavine prava, da sodstvo ni nepristransko in neodvisno?

Vsa ta stališča so posredno ali neposredno zapisana v resoluciji Evropske ljudske stranke (EPP), ki jo je za zaščito svojega člana Janeza Janše sprejela minulo sredo in so jo (nekaj časa) brez premisleka povzemali slovenski mediji. Podobne ocene so dajali tudi nekateri posamezniki tega združenja evropskih desnih in konservativnih strank. Recimo podpredsednica EPP Anca Boagiu, ki je dejala, da je »to, kar se je zgodilo našemu kolegu Janezi Janši, dokaz, da socialisti niso spoštovali demokratičnih pravil«.

A kdor misli, da je ta resolucija nepristranska in neodvisna, se moti. Kdor trdi, da je ugledna evropska druščina Sloveniji in njeni rdeči politični eliti pokazala pravi obraz, nima prav. Resolucija EPP je politični akt, ki ima svoj vpliv in pomen, a ne prejudicira prihajajoče sodbe višjega sodišča v primeru Patria. Morda nanjo poskuša vplivati, vendar nima nobene pravne vrednosti. EPP ni neodvisna organizacija, ni Svet Evrope, ni OVSE, ni Evropska komisija, ni Amnesty International, EPP je skupina sorodnih političnih strank. Ki zagovarjajo podoben program in podobne politične vrednote. Njihovi člani so prijatelji in med seboj delujejo solidarno. EPP je dolga leta podpirala Iva Sanaderja, Angela Merkel je celo nastopila v volilnem spotu HDZ, od Sanaderja so se odmaknili šele na koncu. Podobno je s Silviem Berlusconijem ali Viktorjem Orbanom, ki ga še vedno zagovarjajo. Tako je treba razumeti tudi to resolucijo EPP. Ne kot resnico, pač pa kot politični akt, pritisk na slovensko pravosodje in poskus zaščite Janeza Janše. Resolucija seveda ni naključna, ima svojo predigro in svoje igralce. Eden je Janez Janša, drugi so slovenski mediji.

»Napisano« v Sloveniji

Kaj se je pravzaprav zgodilo minuli teden? Kronologija sprejemanja resolucije o Sloveniji gre takole. 5. junija je bil Janez Janša v zadevi Patria obsojen na sodišču. Nato je napovedal, da se bo proti sodbi, »spisani v Murglah«, boril z vsemi »političnimi sredstvi«. EPP, katere članica je SDS, je sredi julija v Slovenijo na povabilo Janše poslala delegacijo, v njej sta bila tudi nekdanji predsednik evropskega parlamenta Jerzy Buzek ter že omenjena Anca Boagiu. Opazovalce so zanimali položaj sodstva v Sloveniji, vloga komisije za preprečevanje korupcije, proces Patria. Nato so prišle sodne počitnice, poletje, pisna sodba pa je bila obsojencem poslana 9. septembra. Janša jo je uradno prevzel konec septembra, po nekaj dnevih pa na sodišče poslal pritožbo. V naslednjem mesecu sta nastajala še angleška prevoda sodbe in Janševe pritožbe. Elektronska dokumenta angleških prevodov sodbe in pritožbe sta bila ustvarjena, kot je razvidno iz internetne objave Zbora za republiko, 6. novembra, torej šele šest dni pred začetkom bruseljske politične skupščine EPP. Prvi dan srečanja je evropsko združenje strank izbralo novega predsednika, drugi dan je sprejelo dve resoluciji, ena je bila namenjena razmeram v Sloveniji, druga vlogi žensk v času arabske pomladi.

Predstavniki EPP so torej čakali na angleški prevod »pravnega zmazka«, kakor je sodbo sodnice Barbare Klajnšek poimenoval Janez Janša, in na prevod Janševega odgovora. Kronologija pa razkriva tudi nekaj drugega. Janševi zavezniki so imeli le nekaj dni časa, da so prebrali 111-stranski prevod zapletenega pravnega besedila in še dodatnih 46 strani Janševega odgovora nanj.

Elektronska dokumenta angleških prevodov sta bila ustvarjena, kot je vidno iz internetne objave Zbora za republiko, 6. novembra, torej samo šest dni pred začetkom bruseljske politične skupščine EPP.

Ker tako kratek čas zbuja dvom, ali so res vse podrobno prebrali, smo vodstvu EPP poslali vprašanja o tem, kako je nastala resolucija. Zanimalo nas je, kdo je avtor resolucije, kdo je tisti, ki je napisal njene osnutke. Prav tako nas je zanimalo, kdo je prebral celotni prevod sodbe in kateri so tisti deli sodbe, ki so EPP prepričali, da so v resoluciji zapisali, da izražajo »zaskrbljenost v zvezi z obsodbo predsednika SDS na sodišču prve stopnje«. Zanimala nas je pravna podlaga njihove zaskrbljenosti. Iz Bruslja odgovora nismo dobili. Svojega stališča do resolucije niso želeli dodatno pojasnjevati. V politični skupini, kjer govorijo o vladavini prava in poštenosti, so se zavili v molk. »Vse informacije, ki jih iščete, so zapisane v našem stališču,« je odgovoril Javier Jiménez, njihov predstavnik za tisk.

Molk evropske ljudske stranke je pričakovan. Ni verjetno, da so evropski politiki natančno proučili pravno argumentacijo. Prav tako ni verjetno, da je resolucija nastala neodvisno od SDS. Janševa stranka je opazovalce namreč vabila v Slovenijo, jih opremila s slikami pionirčkov z lesenimi puškami in posnetki Alenke Bratušek, ki prepeva Bandiero rosso. Eden izmed politikov, ki se je poleti sestal z delegacijo EPP, je dejal, da so mu med sestankom postavljali vljudna vprašanja, a da jih je velik del izhajal iz predpostavke o tranzicijskem omrežju, ki naj bi še vedno vladalo v Sloveniji. Evropski opazovalci so bili skratka opremljeni z zarotniškim opisom slovenske realnosti, ki jim ga je narisal Janša. Posledično je takšen tudi duh resolucije – več kot dvajset let po padcu komunizma v Sloveniji še vedno lovijo komuniste.

Medijska hipokrizija

A saj je običajno, da politiki pri prepričevanju javnosti uporabljajo tudi manipulativne metode, trike, zavajanja. To počnejo že od nekdaj. Dober politik je spreten, ve, kaj so politični spini, kako jih lansirati v javnost. Zgodba o resoluciji EPP je značilen primer tovrstne manipulacije. Po obsodilni sodbi Janeza Janše je SDS evropske prijatelje obvestila, da v Sloveniji »tranzicija« ni končana, potem jih je povabila v Slovenijo, jih poučila o skrivnih omrežjih, nato je z njihovo pomočjo nastala obtožujoča resolucija, sedaj pa na podlagi te resolucije SDS trdi, da je Slovenija podobna Ukrajini.

Podobnih propagandnih spinov je v zgodovini političnega delovanja Janše ogromno. Eden od njih, pravzaprav najbolj tragičen, je zgodba o smrti zdravnika Saše Baričeviča. Tri leta po dogodku na Oražmovi, kjer sta SDS in Janez Janša v garaži iskala krvave sledi tranzicijske hobotnice, so sodišča ugotovila, da so policisti svoje delo dejansko opravili vestno in da nihče ni videl črnega terenca, ki naj bi po smrti zdravnika odbrzel iz garaže. Hkrati pa je v tožilskem suspenzu in v kazenskem postopku pristala višja državna tožilka Dragica Kotnik, zaupnica Barbare Brezigar, ker naj bi novinarja spletnega portala Požareport obveščala o podrobnostih policijske preiskave. Tri leta po zdravnikovi smrti je jasno, da so se v SDS skupaj z nekaterimi posamezniki na tožilstvu odločili, da bodo poskušali nesrečno smrt zdravnika izkoristiti za politični obračun z LDS, takratno predsednico Katarino Kresal in Pahorjevo vlado. Ob dobrovoljni pomoči krvi željnih medijev, ki so iskali zaroto in pasjo princeso, je bil SDS uspešen. Tako kot so bili te dni uspešni tudi z resolucijo EPP o Sloveniji.

Janša je populist, zelo dobro razume delovanje medijev in njihovo moč. Ve, da stokrat ponovljena laž vodi do »resnice«.

Janša je populist, dobro razume delovanje medijev in njihovo moč. Ve, da stokrat ponovljena laž vodi do »resnice«. A naj ponovimo, temeljni greh ni pri politikih in Janezu Janši. Kako je uspešen, odločajo volivci. Krivi so tisti, ki sodelujejo pri njegovi igri. Krivi so mediji. Janezu Janši vedno znova in znova uspe, da se svet zavrti okoli njega. Pri čemer so nekatere njegove poteze ne samo primitivne, ampak tudi transparentne. Ni ga novinarja v Sloveniji, ki ne ve, da politične grupacije podpirajo svoje člane, ne samo EPP, pa je resolucija dobila prizvok univerzalne resnice, četudi je bila naročena, izpeljana in zapisana po tonih SDS.

Zakaj so Janši vsakič znova dovoljeni njegovi spini? Zakaj so mu dovoljene manipulacije, ki bi pri drugih politikih sprožile le bes? Greh Gregorja Golobiča je bil, da je nekemu mediju prikril lastniški delež v zasebnem podjetju. Pozor, zlagal se je le mediju, ne pa komisiji za preprečevanje korupcije, ki ji mora poročati – pa so ga v vseh medijih mesece naslavljali z lažnivcem. Janez Janša je bil na drugi strani obsojen zaradi korupcije, pa še vedno velja za verodostojnega politika. Te dni recimo mediji navajajo njegove besede o tem, kako bi se Sloveniji bolj izplačalo zadolževanje pri Evropskem mehanizmu za stabilnost, saj naj bi bile tam obrestne mere bistveno nižje, čeprav njegove poenostavljene navedbe ne držijo.

Naštejmo še nekaj grehov Janeza Janše: ponarejal je dokumente o Velikovcu, od Tonyja Blaira je prepisal govor, svojim družinskim članom in njihovim prijateljem je urejal državne službe, z državnim denarjem je financiral brezplačnike, prikrival je izvor premoženja, nezakonito prek ženine sorodnice prikrival svoje gotovinsko poslovanje, svoje ljudi postavljal za šefe uprav največjih podjetji, ki so potem na tem položaju kršili zakon … Kaj bi se zgodilo, če bi vse to naredila Borut Pahor ali Alenka Bratušek? Kaj bi se zgodilo, če bi z dokazovanjem izvora svojega premoženja imel težave Uroš Čufer? Zgodil bi se jim »Golobič«. Mediji bi jih enega za drugim izgnali iz politike.

Gregor Golobič se je zlagal mediju, ne komisiji za preprečevanje korupcije, pa so ga vsi mesece naslavljali z lažnivcem. Janez Janša je bil obsojen zaradi korupcije, pa še vedno velja za verodostojnega politika.

Za Janšo veljajo drugačna pravila. Njegovi grehi in laži se hitro pozabijo. Za njegovo politično preživetje so torej v prvi vrsti krivi mediji in novinarji. Tisti, ki predavajo na shodih SDS, tisti, ki so v njegovem času dobili dobre službe v nacionalnem mediju, tisti, ki so po obsodilni sodbi hodil po ulicah in kričali: »Janša, Janša!«, tisti, ki jim je všeč katastrofično novinarstvo, tisti, ki raje prenašajo informacije in jih ne preverjajo, tisti, ki kot neodvisne strokovnjake in mnenjske voditelje sprašujejo posameznike, za katere je jasno, da so politično profilirani, nekateri izmed njih pa celo člani SDS … Pri opisovanju medijske realnosti je treba opozorit na še en vidik. Temeljni problem slovenski medijev ni ta, da naj bi bili, z Mladino vred, obsedeni z janšističnim in protijanšističnim pisanjem. Temelji problem slovenskih medijev je, da so se ujeli v past nevsebinskega uravnoteževanja, kjer so skrajna stališča, recimo pri vprašanju o izbrisanih, predstavljena le kot ena, legitimna plat resnice.

Medijski spini Janši ne bi nikoli uspeli, če mu pri tem ne bi pomagali slovenski mediji. O prelomni resoluciji EPP ni poročal noben relevanten tuj medij, v slovenskih je bila resolucija nekaj dni naslovna tema.