Slabi nasveti in dobre poteze

Končno smo dočakali nekaj dobrih novic. Bruselj je pozitivno ocenil proračun Slovenije, država pa se je po dolgem času znova zadolžila na evrskem trgu. To je zmedlo celo najbolj neprizanesljive kritike vlade. A samo za trenutek. Nato se je usul rafal: zadolžili da smo se prehitro, predrago, preveč skrivnostno. Z oceno Bruslja da smo sicer lahko zadovoljni, a se moramo zavedati, da smo še daleč od rešitve iz brezna recesije. Zadolženost države hitro narašča. Prebivalstvo se hitro stara. Zaposlenih v javnem sektorju je preveč. Gospodarske rasti, ki jo potrebujemo zato, da bi lahko odplačevali nakopičene dolgove, ni. Potem pa je tu še breme reševanja bank. Ergo: račun se ne bo izšel! »Situacija je izredno resna. Slovenija ima s svojim bančnim sistemom zelo podobne težave kot Ciper,« je smrtno resno ugotavljal nekdanji predsednik vlade Janez Janša. Nato je vlado znova pozval, da zaprosi za posojilo sklada ESM (evropskega mehanizma za stabilnost evra) za potrebe dokapitalizacije bank, češ da je ta pomoč »zelo poceni« in »ne bi vplivala na bonitetne ocene in posledično na stroške zadolževanja«.

V podobni maniri se je na dogajanje odzval evropski poslanec Lojze Peterle. »Težko prenašam to vladno psihozo in propagandno ideologijo proti trojki. Da država povabi trojko, mora biti hudo, vendar jo povabi na pomoč. Res je, da je zdravljenje trdo, toda zadnje čase so se začele države pobirati, tudi Grčija,« je razmišljal minuli teden, ko je z vlakom potoval v Strasbourg. »Glavno vprašanje je, po kateri poti bomo prišli hitreje in ceneje iz krize. Demoniziranje trojke nam ne bo pomagalo, obremenjevanje nemočnih davkoplačevalcev s predragimi krediti tudi ne.« Če se Peterle ne bi zadrževal le na relaciji Bruselj–Strasbourg, ampak bi kdaj obiskal tudi Atene, ne bi več tako suvereno trdil, da se Grčija pobira. Grčija se namreč ne pobira. Grčija je kapitulirala. V zadnjih mesecih so se razmere še dodatno zaostrile. Ogromna brezposelnost, huda revščina, vzpon neonacizma, totalitarističen obračun z novinarji – Grčija je na robu velikega državljanskega konflikta. »Ena sama iskrica bi bila lahko dovolj, da bi zagorela vsa Grčija,« pravi Nikos Cimpidas, novinar grške javne radiotelevizije, ki so jo oblasti junija čez noč zaprle. Kje Peterle vidi napredek, ki da naj bi ga prinesla trojka?

Vse države, ki so bile deležne »pomoči« trojke, še vedno tonejo pod težo ogromnih dolgov in armado brezposelnih. Slovenija se v primerjavi s temi bolnicami drži razmeroma dobro. Kar ne pomeni, da nima težav. Toda celo bruseljski birokrati so prepričani, da jih lahko reši sama. Morda je bruseljska ocena o pravilnosti ukrepov slovenske vlade res dobrohotna. Toda za to prizanesljivost obstaja razlog. Tudi Evropska komisija je začela zavedati, da je varčevalna ihta škodljiva.

ESM pomeni strogo pogojevanje cenejšega denarja z ostrimi strukturnimi reformami, ki bi Slovenijo pahnile še v globljo recesijo.

»Ocena Bruslja kaže, da po eni strani Sloveniji ni kaj očitati, po drugi strani pa, da si ji Bruselj tudi ne upa kaj velikega očitati,« pravi ekonomist dr. Maks Tajnikar. »Slovenija je z zlatim pravilom, ustanovitvijo slabe banke in restriktivno politiko proračunskih odhodkov naredila vse. Da slaba banka še ne deluje, je kriva ECB in ne mi. Holding se tako ali tako nikomur ni zdel pomemben, še toliko manj zdaj, ko so na vidiku privatizacije, pokojninsko reformo pa je izvedla Janševa vlada in jo je Evropska komisija tedaj hvalila. Res pozno so opazili, da je bila zgolj lišpanje in ne prava reforma.« Višje davke, ki jih je uvedla sedanja vlada, Bruselj po mnenju Tajnikarja tolerira zato, ker gleda le primanjkljaj in dolg države. »Da moramo odpustiti dvajset odstotkov zaposlenih v javnem sektorju, kar še vedno zahteva naša opozicija, pa Bruslju ne pade več na pamet, potem ko tudi vrhnjim uradnikom v Bruslju postaja jasno, da so prav oni odgovorni za veličastni fiasko politike zategovanja pasu in evropsko ’izgubljeno desetletje’.«

Janša skuša najnovejšo zadolžitev države prikazati kot drago napako. A vlada je zadolžitev izvedla v optimalnem trenutku, ko je dobila zaupnico v parlamentu, pozitivno oceno Bruslja in še preden so objavljeni stresni testi za banke. »Šlo je za zelo dobro potezo. Njena vrednost je predvsem v popolnem presenečenju. Končno nekaj, o čemer naj ne bi eno leto razpravljali vsi Slovenci,« pravi ekonomist dr. Jože Mencinger. Spomnimo se samo, koliko dragocenega časa je bilo izgubljenega, ko se je v nedogled polemiziralo o smiselnosti dokapitalizacije NLB, namesto da bi to sistemsko banko po zgledu drugih držav takoj izdatno kapitalsko okrepili.

Po mnenju ekonomista dr. Aleksandra Aristovnika je bila odločitev za zadolžitev države izvedena premišljeno in za Slovenijo razmeroma ugodno. »Res je, da je zahtevani donos na triletne slovenske obveznice relativno višji od trenutno primerljivih portugalskih in španskih, vendar je treba upoštevati trenutno negotovost stresnih testov in verjetno znatno povišanje zahtevane donosnosti, ko bodo ti rezultati znani.« Bilo bi sicer boljše, če bi država postopek speljala bolj odprto in pregledno. »Vendar pa, če gre v ozadju še za kaj več, na primer za možnost nadaljnjega ugodnejšega zadolževanja ali privatizacijo po ugodni ceni za državo, potem razumem, zakaj odločitev za zaprt postopek.«

Dejstvo je, da se je minister Uroš Čufer že drugič v manj kot letu dni uspel zadolžiti ugodneje, kot se je oktobra lani zadolžil njegov predhodnik Janez Šušteršič. Janša sedanji vladi očita negospodarno ravnanje. Toda sam ni ravnal nič bolj gospodarno. Če je tako prepričan, da bi bila zadolžitev prek ESM-ja ugodnejša, zakaj je oktobra lani po denar rinil na ameriški trg? Resda je bil ESM ustanovljen šele dva meseca po tem, ko se je Janševa vlada že zadolžila v ZDA. Toda od preudarnega gospodarja bi pričakovali, da bo počakal pičla dva meseca. Ne nazadnje ustanovitev ESM ni bila strela z jasnega.

»Razni ekonomisti in komentatorji so nam v času Šušteršičevega ministrovanja skupaj z ministrom grozili, da bomo bankrotirali, ker se slovenska država ne bo mogla več zadolževati, če bo v Sloveniji zamenjana oblast. Pa se je izkazalo, da se nova oblast zna celo bolje zadolževati. Tudi obrestne mere za to zadolževanje so nižje od obrestnih mer iz časa, ko smo pod Šušteršičem začeli z najbolj radikalno politiko zategovanja pasu,« pravi Tajnikar. »Ker so celo bonitetne agencije priznavale, da so naše slabe bonitetne ocene posledica nestabilnih političnih – in ne ekonomskih – razmer, ali ne pomeni lažji dostop do kreditov in nižje cene zadolževanja, da je nova predsednica vlade vnesla nekaj več politične stabilnosti, kot smo jo živeli pod prejšnjo oblastjo?«

Padec cene zadolževanja države je dokaz, da finančni trgi bolj verjamejo sedanji kot prejšnji oblasti.

Po Janševi logiki je pomoč ESM-ja tako rekoč zastonjski dar, nekakšna nebeška mana. V resnici pa je vse prej kot to. Res je, da bi obrestna mera na kredit ESM-ja znašala manj kot odstotek, kar je bistveno nižje od cene, po kateri se je Slovenija zadolžila z izdajo triletne obveznice. Toda gre za past. »Nihče ne da nikomur nič kar tako, zato se je treba izogibati dobrotnikom, ki ponujajo poceni denar,« opozarja ekonomist dr. Ivan Ribnikar. Z zaprosilom za pomoč ESM-ja se trojki v resnici ne bi izognili. »ESM pomeni enako pogojevanje glede potrebne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform kot trojka, le da nosi drugo ime. Pogoji ostajajo identični,« je že septembra opozoril ekonomist dr. Jože P. Damijan.

Poleg tega je ESM od tedaj, ko je priskočil na pomoč Španiji, spremenil pravila delovanja. Po novem naj bi banke dokapitaliziral neposredno, kar pomeni, da ta pomoč ne bi vplivala na povečanje javnega dolga države in njeno bonitetno oceno. Toda nova pravila za zdaj niso bila uporabljena še pri nobeni državi. Španija je pomoč ESM-ja dobila še po starih pravilih, kar pomeni, da je šel kredit ESM-ja najprej državi, nato pa ga je ta namenila za dokapitalizacijo bank, zaradi česar se je javni dolg države povečal, temu ustrezno pa se je poslabšala bonitetna ocena španske države. Povedano drugače: ko gre za neposredno bančno dokapitalizacijo, ESM še ni operativen, to bo postal šele z vzpostavitvijo enotnega bančnega nadzora v EU, kar naj bi se zgodilo šele po letu 2014. Prav to je imela v mislih Alenka Bratušek, ko je v intervjuju za RTV Slovenija dejala, da »ta sklad še ne deluje tako, da bi se Slovenija pri njem lahko zadolžila«. Poleg tega je treba vedeti, da ESM ne odobri polne kapitalske injekcije, temveč zgolj tisti del, ki je nad minimalno zahtevano kapitalsko donosnostjo banke, pa še pri tem drugem delu mora država sodelovati pri dokapitalizaciji banke z najmanj z 20-odstotnim deležem v prvih dveh letih. Tudi o tem je že pisal Damijan.

Predvsem pa pomoč ESM ni »zelo poceni«, kot skuša prikazati Janša. »ESM pomeni strogo pogojevanje cenejšega denarja z ostrimi strukturnimi reformami, ki bi bile gotovo veliko bolj rigorozne in boleče, kot so bile dosedanje v ’domači’ izvedbi, in ki bi Slovenijo pahnile še v globljo recesijo,« opozarja Aristovnik. »Če bi zaprosili za pomoč ESM, bi to pomenilo kapitulacijo države na celi črti, po zgledu Španije in Cipra. Pozive k zunanji pomoči zato lahko razumem le v luči želje nekaterih po nastanku nevzdržnih gospodarskih in socialnih razmer ter pojavu splošne anarhije, ki bi lahko prišla s prihodom ESM-ja ali trojke, saj bi se politična in gospodarska situacija popolnoma destabilizirala – obstoječa oblast bi morala priznati nezmožnost obvladovanja razmer in verjetno odstopiti. Se pa v takih izrednih razmerah najbolje znajde prav Janša.«