Če misli majhen narod, čeprav dober in prijazen, da ga bo kdo varoval, se moti. Če ne bo sam poskrbel zase, je obsojen na propad.

Vojko Starovič (1952), diplomirani pravnik in magister poslovnih ved, je bil v svoji delovni karieri tudi menedžer v različnih slovenskih podjetjih. Že s sedemindvajsetimi leti je postal direktor sektorja PTT Celje, leta 1982 je postal direktor Aerodroma Portorož in nato direktor hotelov Metropol Resort Casino Portorož. Leta 2000 je šel na svoje in ustanovil svetovalno podjetje s področja nepremičnin in financ. Po upokojitvi se je lotil pisanja knjige, ki je izšla letos z naslovom Brez človeka – Enoumje neoliberalizma. V njej je podrobno razčlenil ekonomske in psihološke značilnosti (neoliberalnega) enoumja in kot svobodomislec ponudil tudi orodja, kako se mu postaviti po robu. Še posebej zanimiv je sklepni del njegove knjige, saj v njem predstavi program in načrt za ustanovitev nove stranke. Starovič pri tem razmišlja kot menedžer, ki se zaveda nujnosti propagande in določene stopnje enoumja, če naj bo stranka uspešna. Sam pa ne razmišlja o vstopu v politiko. Pravi pa, da je kot menedžer, ki dobro pozna zakonitosti uspešnega (političnega) marketinga, pripravljen »pomagati, pokazati metode in načine, kako se organizirati. Toda če želiš narodu zagotoviti preboj, potrebuješ močno karizmo, kot politik moraš imeti tudi trdo kožo, česar pa sam nimam. Moja knjiga se lahko bere kot učbenik o tem, kako v sedanjih družbenih razmerah v Sloveniji narediti uspešno stranko«.

Zakaj in kako ste se lotili pisanja knjige, v kateri sistematično razkrinkavate neoliberalizem in predstavljate programske osnove za novo stranko?

Neoliberalizma se nisem lotil namenoma, čeprav sem mnogo razmišljal o tej tematiki. Knjiga je nastala kot plod mojega predavanja v našem Rotary klubu, kjer smo se odločili, da se lotimo razmišljanj o aktualnih temah zunaj osnovnih področij stroke. Odločil sem se za tematiko enoumja, ker je dokaj kontradiktoren pojem, nekaj pa sem, kot menedžer in predavatelj, že vedel o psihologiji množic. Tudi pri ekonomskih temah so v ozadju človekove potrebe, njegova socialna in psihološka struktura. Ekonomija gradi na pričakovanjih, pričakovanja pa so čustva. In odzivi na moje predavanje so bili tako hudo protislovni, nerazumevajoči, da sem se namenil to tematiko podrobneje raziskati in opozoriti ljudi, da nas imajo za bedake. To je bil najpomembnejši razlog za nastanek knjige.