22. 11. 2013 | Mladina 47 | Kultura
Tito – obraz Jugoslavije
Vredno je plačati deset evrov vstopnine, preživeti uro v razstavišču, doma pa odpreti še kakšno knjigo. Na razstavo, ki bo kredibilno predstavila fenomen Josipa Broza Tita, pa bomo morali počakati.
V nekdanjem prodajnem razstavišču Slovenijalesa na Dunajski cesti se je v začetku novembra odprla razstava Tito – obraz Jugoslavije. Gre za razstavo o človeku, ki je za življenja slovel kot absolutni vladar Jugoslavije, po smrti in še posebej po razpadu države, ki jo je vodil, pa se je začel uveljavljati kot ikona in še bolj kot blagovna znamka. Titovo ime danes prodaja najrazličnejše stvari, od spominkov do pijač in vsega, na kar je mogoče napisati Tito ali natisniti njegovo podobo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 11. 2013 | Mladina 47 | Kultura
V nekdanjem prodajnem razstavišču Slovenijalesa na Dunajski cesti se je v začetku novembra odprla razstava Tito – obraz Jugoslavije. Gre za razstavo o človeku, ki je za življenja slovel kot absolutni vladar Jugoslavije, po smrti in še posebej po razpadu države, ki jo je vodil, pa se je začel uveljavljati kot ikona in še bolj kot blagovna znamka. Titovo ime danes prodaja najrazličnejše stvari, od spominkov do pijač in vsega, na kar je mogoče napisati Tito ali natisniti njegovo podobo.
Njegovo ime bo prodajalo tudi razstavo Tito – obraz Jugoslavije, ne glede na to, ali bodo glasovi v teh nekaj prihodnjih mesecih, dokler bo na ogled, kritični ali prizanesljivi. Za blagovno znamko Tito verjetno še bolj kot za kakšno drugo velja tista znana trditev, da slabe reklame ni, je le reklama.
Razstava je vsebinsko razdeljena na deset sklopov, ki pa očitno niso oblikovani v zaključeni lok, ki bi vodil skozi Titovo življenje in vladanje. V resnici gre za kupčkanje (večinoma) slikovnega gradiva. Takoj na začetku odkrijemo zemljevid Jugoslavije, na katerem so označena in vpisana mesta, ki so se imenovala po Titu. Ta sicer posrečena intervencija pa se s tem golim dejstvom tudi konča. Vsebina preprosto ni razvita, ne izvemo na primer, kakšno vlogo je to imelo v ideološkem pogonu države in podobno. Skratka, tej in tako rekoč vsem drugim, tudi dobro nastavljenim vsebinam na razstavi manjka kontekst. In to je najhuje, kar se lahko zgodi razstavi, ki si prizadeva, da bi bila pregledna. Njen najmočnejši element so intervjuji z Markom Vrhuncem, Viktorjem Korošcem, Marjanom Osolnikom in nekaterimi drugimi. Nedvomno gre pri tem za vsebinsko in tudi tehnično visoko kakovost posnetega gradiva, a je vse skupaj slabo slišno zaradi pravega kaosa zvokov na razstavi. Prav tako večinoma niti ne vemo, kdo so ljudje, ki pripovedujejo zgodbe, čeprav se nekateri pojavljajo pri različnih temah. Imen ni ne na posnetkih ne zraven zaslonov.
Med ogledom kmalu postane jasno, da na razstavi obiskovalec, ki ne pozna jugoslovanske zgodovine, ne izve nič relevantnega. Razstava je polna Titovih citatov, kolažev fotografij in vsebinsko bornih uvodov k temam. Ta besedila so strogo faktografska in ničesar ne pojasnjujejo, analizirajo ali nakazujejo. Na primer, pri obravnavi štafete mladosti, žal, obiskovalec ne dobi niti vpogleda v razmeroma preprosto razložljivo indoktrinacijsko vlogo vsakoletnega projekta štafete, vlogo pri gojenju Titovega kulta osebnosti in podobno. Za to, da nekatere teme izstopajo v smislu nenavadnosti, obstajajo razlogi. Na primer tema Titova silvestrovanja je pravzaprav razstava Muzeja zgodovine Jugoslavije. Sodelovanje s to ustanovo iz Beograda je zelo poudarjeno v napovedniku razstave. A ta »gostujoča razstava« ni nič drugega kot še ena fototapeta, urejena po letih in krajih, kjer je Tito silvestroval in z nekoliko bolj poglobljenim uvodnim besedilom, kot ga imajo druge teme. S tem v zvezi naj omenimo še, da tema Umetniške upodobitve niti nima nobenega pojasnila. Žal teme, kot je umetniški pogled na Tita in vprašanja v zvezi s portretiranjem vladarja, pojavom režimskih umetnikov in podobno, preprosto manjkajo. Med razstavljenimi predmeti, ki jih ni veliko, če odštejemo plejado Titovih portretov in filatelistično zbirko, izstopajo štafetna palica oblikovalke Milene Braniselj in motorni kolesi iz Titovega spremstva.
Nekako v zraku visi tema, ki so jo snovalci razstave poimenovali Predsednikova senca. Da je ta del obrnjen stran od smeri ogleda, bomo razumeli kot naključje, teže pa bomo prizanesljivi do vsebine. Na tem mestu je led, na katerem stoji razstava, najtanjši, saj besedilo govori le o Golem otoku, nič pa o vseh drugih številnih temah, ki jih je treba postaviti v Titovo senco.
Vsebinski del razstave se konča s Titovo smrtjo, kar je, žal, spet opremljeno le s podatki – datumi, podatki o medicinskem zapletu in podrobnostmi o številu delegacij na pogrebu. Da je Titova smrt v resnici pretresla Jugoslavijo, da je pomenila konec nekega obdobja ali nekoliko teatralno rečeno celo kronološko prelomnico v marsikaterem pogledu, tega na tej razstavi obiskovalci ne bodo izvedeli.
Tako ob vsebini, ki ji težko očitamo kaj, razen tega, da je skorajda ni, lahko povzamemo, da razstava ostaja na površju nastavljenih tem, v glavnem pa izvemo, da je Tito neprestano nekam odhajal in od nekod prihajal ter da je občasno k njemu prišla štafeta mladosti.
To, da se noben slovenski muzej kljub izjemno zanimivi in pomembni vsebini še ni lotil postavitve resne in obsežne razstave o človeku, ki pooseblja eno od ločnic v ideoloških delitvah sodobne slovenske družbe, je naravnost fantastično.
Napovednik te razstave pravi, da naj bi bila to »prva in največja« razstava o Titu, kar je svojevrsten anahronizem, a vendar. Vsekakor gre za prvo tako obsežno razstavo o jugoslovanskem voditelju po letu 1991, kar bo ostalo dejstvo tudi, ko bodo postavljene še druga in tretja in tako naprej. Sama razstava postavlja vprašanje, kako to da v 22 letih, odkar je Slovenija samostojna država, še nihče ni postavil takšne razstave. Govorimo seveda o muzejih. A če se vprašamo, kako da je tako, se odgovor v resnici skriva v vprašanju. Tematika je bila očitno prevroča ali pa preprosto ni bilo poguma, da bi se z vso strokovno kredibilnostjo lotili takšne vsebine. Razstava Tito – obraz Jugoslavije pa napoveduje kričečo potrebo po tem, da takšna razstava po vseh strokovnih merilih dejansko nastane. Vendar bo morala govoriti ne le o preteklosti, ampak tudi o slovenskem odnosu do te preteklosti. Strokovno in znanstveno zgodovinopisje na tem področju nedvomno prehiteva, saj je v zadnjih letih izšlo kar nekaj monografij o Titu, zaradi česar ni opravičila za tako plitvo vsebinsko zasnovo razstave.
Še nekaj pritegne pozornost. Geslo razstave je misel »Človeku je lahko Tito všeč ali ne«, povzeta iz sicer pojasnjenega konteksta. To je najbolj neprimerno geslo med vsemi, ki bi lahko spremljala razstavo o Titu. Sploh ne gre za to, ali nam je Tito všeč ali ne, gre za to, da bo prej ali slej treba ustvariti nekakšen konsenz v zvezi z njegovo vlogo v zgodovini. Tudi zato, da se ne bomo ukvarjali s tem, ali bomo po njem imenovali ceste ali ne, namesto da bi se ukvarjali s pomembnejšimi stvarmi. Takšen konsenz zgodovinopisje v resnici danes ponuja, a ga tisti, ki želijo na vsak način demonizirati vse, kar se je dogajalo med letoma 1945 in 1990, ne sprejemajo. Zanje sta mogoča le ultimativna obsodba in dokončni izgon v historični pekel. Zato je geslo, ki na videz demokratično ponuja možnost, da nam je Tito všeč ali ne, povsem neprimerno, poceni populistično in pomeni skrajno profanizacijo prizadevanj zgodovinske stroke v zvezi s tem vprašanjem.
Pomembna prvina razstave Tito – obraz Jugoslavije je nostalgija. Nanjo se ustvarjalci razstave sklicujejo in očitna je tudi na sami razstavi. Vsaj vprašljivo je, ali naj bo ključna prvina razstave o temi, ki predstavlja osebo Josipa Broza Tita, nostalgija. Nostalgija je legitimna prvina, ki jo razstave pogosto vključujejo. A nostalgija se sklicuje na življenje v minulih časih, na drobne radosti, na vse tisto, kar človek v zrelih letih pogreša iz otroštva ali »starih časov«. Tito in nostalgija v kontekstu razstave, ki želi biti pregledna, nikakor ne sodita skupaj. O nostalgiji in Titu govori Mitja Velikonja v delu Titostalgija – študija nostalgije po Josipu Brozu, kjer med drugim pravi, da nostalgija »… na binaren način slavi romantizirane izgubljene čase, ljudi, predmete, občutke, vonje, dogodke, prostore, odnose, vrednote, politične in druge sisteme, in hkrati – v ostrem kontrastu z manjvredno sedanjostjo – žaluje za njihovo izgubo«. Tako nostalgija nikakor ne more postati rdeča nit resne razstave o voditelju, kakršen je bil Josip Broz. Nostalgija prinaša še eno past, ki je na trenutke opazna tudi pri tej razstavi. Sama po sebi je lahko dobra, utemeljena ali pa vsaj zabavna prvina razstave. Lahko pa je le sredstvo, ki nadomešča odsotno idejo.
O razstavi Tito – obraz Jugoslavije bi lahko še na dolgo in široko razpravljali. A naj ostane pri zapisanem. Razstava v več pogledih (vsebinskem, oblikovnem in tehničnem) ni najbolje uspela, vendar je postavila množico pomembnih vprašanj in zahtev različnim strokam, ki navadno posredujejo med preteklostjo in sedanjostjo. Lahko zaradi vsega zapisanega odsvetujemo ogled razstave? Nikakor ne. Če drugega ne, bo gotovo povečala zanimanje za zasebno iskanje odgovorov o naši preteklosti. Zaradi tega je vredno plačati deset evrov vstopnine (to je dvojna ali celo trojna cena vstopnice v slovenskih muzejih), preživeti uro v razstavišču, nato pa doma odpreti še kakšno knjigo. Na razstavo, ki se bo strokovno (muzealsko, zgodovinsko, pravno, sociološko, antropološko …) kredibilno lotila fenomena Josipa Broza Tita in zaokrožila pogled nanj, pa bomo morali na Slovenskem še počakati.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.