Kritika / Halimina pot
Halimin put, 2012
Arsen Anton Ostojić
zadržan +
Hamartija.
Halimin put, 2012
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
zadržan +
Hamartija.
Halima (Alma Prica) je muslimanka, ki ji Srbi med bosansko vojno ubijejo moža in sina. Ko je vojne konec, pride po posmrtne ostanke svojega moža. Mrliški ogledniki Združenih narodov so jih identificirali s pomočjo bratove DNK. Če bi hoteli identificirati posmrtne ostanke Haliminega sina, bi morali pridobiti vzorec Halimine DNK, toda Halima krvi noče dati.
Ne brez razloga: to namreč ni bil njen sin, ampak je kot svojega sina vzgajala sina svoje nečakinje Safije (Olga Pakalović), ki jo je impregniral Srb. To “šokantno” razkritje, ki nas opozori, kako daleč nazaj – še v Titovo Jugoslavijo – gredo etnični in verski prepadi, predsodki in sovraštva (nobenega “mešanja” krvi), je le uvod v še “šokantnejša” razkritja, ki izgledajo kot dopolnila Srbskega filma in ki bodo nekatere spominjala na preobrate in usodne zmote iz antičnih tragedij (Kralj Ojdip, Antigona), druge pa na preobrate in usodne zmote iz telenovel. Film ima pač pretežko roko, zato je najbolj marginaliziran prav najbolj tragični lik in zato je tudi sporočilo nerodno: vojne so slabe, ker lahko pomotoma ubiješ svojega.
(Kinodvor)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi