Kritika / Death Grips: Government Plates

+ + + +

Priljubljenost sacramentskega benda Death Grips, ki bi ga zaradi povezovanja noiza, rapanja, distorzije in elektronike še najelegantneje etiketirali za »post punk hop« ali »post rap core«, je res neverjetna. Skupina je v preteklosti osmešila vse strukture glasbene industrije, ki so vanjo vrgle kaj denarja (še najbolj svojo sedaj že bivšo založbo Epic) in hkrati brezsramno delno osmešila tudi sebe ali pa vsaj ogrozila svojo legitimnosti pri fanih. Na festivalu Loolapalooza se skupina recimo sploh ni prikazala, brez opravičila. Jezno občinstvo je razbilo opremo na odru.

A najneverjetneje je, da je bil njen zadnji, lanski album No Love Deep Web z neverjetnimi 34 milijoni dolpotegov legalno največkrat pretočeni plošček ene najbolj znanih torrent storitev. Ni slabo za brezkompromisno, do ušes nič kaj prijazno druščino, rohneči trojček bobnarja Zacha Hilla, paranoičnega emsija MC Rida in specialista za elektroniko Flatlanderja.

Kot strela z jasnega je brez večjih napovedi udarila nova plata Government Plates, za katero ni čisto jasno, ali je res pravi album ali pa morda glasba za film bobnarja Zacha Hilla. Novi album je bil za skupino Death Grips ključen, saj se je porajalo vprašanje, kaj lahko sploh še naredi po eksploziji prvih plošč in predvsem po plošči, ki je bila en velik fakof sedaj že bivši založbi Epic in o kateri se je več govorilo zaradi astronomskega, rekordnega zastonjskega pretoka s spleta, zaradi zmerjanja na relaciji bend–založba in pa seveda zaradi erektiranega penisa na naslovnici kot pa zaradi muzike same. Člani skupine Death Grips so šokirali, se jezili, se drli, razbijali, preklinjali, psovali. S čim lahko po tem sploh še presenetijo?

Če pri njih lahko govorimo o eleganci, no, ali pa vsaj o premišljenosti, je ta prav v tem, da nova plata ne preseneti. Ne šokira. Njen izid ne spremlja nobeno pompozno medijsko flancanje, nobena (izmišljena) kontroverznost. Ne preseneti niti glasbeno: v glavo dobimo udarec, še en kompaktni šus razgibano temačne sintetične produkcije in tu rapanja, tam dretja frontmana MC Rida. Njegova besedila so še zmeraj nezbrano abstraktno paranoična, delujejo kot jezni izbruhi lucidnega uličnega postopača. Nemogoče jim je slediti, včasih so razumljiva, drugič spet ne.

Manjše novosti pa le najdemo, in sicer v produkciji. Ta je kompaktna in hkrati drzna, skupina pogosto postreže z dolgimi inštrumentalni vložki, ki odlično delujejo kot kontrapunkt Ridovemu dretju, a hkrati prav nič ne zmanjšajo napetosti in občasne tečnosti. Predvsem pa delujejo kot kosi sodobne klubske godbe, seveda njenega alter, levega polja.

S ploščo Government Plates se kalifornijski težaki vračajo na najboljši mogoči način. Zahtevna godba, otrebljena balasta. Končno lahko spet poslušamo Death Grips in ne o Death Grips.

y2cQvZPX3OY